Tiskane izdaje
Drugi nastop Baročnega orkestra EU pod vodstvom Larsa Ulrika Mortensena na festivalu Seviqc Brežice je privabil med drugim nekaj poslušalcev, katerih obraze si je lahko človek zapomnil na prejšnjem koncertu istega ansambla; njegovo muziciranje zlahka zbudi privrženost.
Vendar dogodek ni zbudil zadostnega, tj. bolj množičnega zanimanja, kar je čudno celo za slovenske razmere. To pot se zdi še posebno bizarna nadvse omejena muzikološka udeležba. Z omenjanjem muzikologije sicer nikakor nočem reči, da je Mortensonovo delo podobno učenjaški (pač izvedbeno udejanjeni) tvarini. Z omenjenim dirigentom, čembalistom in muzikologom se izbrana baročna poglavja in avtentičen zvočni pristop prevajajo v glasbeno radost obstoja in zdajšnjega trenutka, nabitega z mladostniško orkestrsko motivacijo izbranih mladih specializantov.
Mortensen z mislijo, zapisano k tokratnemu suitno vezanemu francoskemu večeru Rebelove, Charpentierove in Rameaujeve glasbene razstave naravnih prvin, značajev, razpoloženj itn., postavlja onkrajglasbeno orkestralno sporočilnost baročnega skladatelja ob bok Debussyjevi in Ravelovi. Glasba v rokah zgodovinsko prakticirajočih muzikov Mortensenovega iskrivega tipa v resnici ni prezentacija zgodovinskosti oziroma starodavnosti, ampak praviloma postane bližnja, naša.
V njej na lepem prepoznavamo zasnutke modernosti. Elementi, Rebelova baletna uprizoritev afektno-efektne baročne domišljije, se osvetlijo kot zgodnji premislek o elementih in strukturnih ravneh glasbe: o parametrsko izvzeti posamičnosti in o zvočno vseobsegajočem »kaosu«, iz katerega se negotovo (kot pozneje pri Haydnu) in fragmentirano prebija »urejen« stavek.
Pradelci konceptualne, naključne, serialistične umetnosti torej — programski motiv, ki ga Mortensen ponovi v Plesu vetrov, »svoji« suiti stavkov iz Rameaujevih Boread, Plateje in Zaide. Uvertura k Zaidi, tj. sprva osamljeni ritmični motiv (basa), na katerega se postopno nalaga druga glasbena materija, nas mora spomniti na začetek Mahlerjeve Devete.
Toda vse, kar se nam je utegnilo miselnega utrniti ob poslušanju, je bilo spodbujeno po vzgibu čutno posredovanega kompleksa, z orkestrom, ki z izostrenim vertikalnim prisluhom in povedno izbrušenim zvokom uživa v celovečerni apoteozi plesa (le ob vložkih Charpentierovega responsorija zasenčeni v blagi memento mori).
V izročilih zakoreninjena plesna raznolikost, velika tema in oblikotvorni impulz v glasbi večera, se je razodevala skozi ustrezno elegantno razbičanost metra, značajskih sprememb in lomov, skratka z »mortensonovskim« muzikalnim tkivom, v katerem se iz(za) mojstrovega čembala, pogosto z že kar baletno glasbenoizrazno prožnostjo trenutka, nenehno povezujejo življenja utripa, melodične geste in zvočne barve.
