Tiskane izdaje
Pripravila sta glasbo za zvočno ozadje ob koncu sveta. Kdaj bo konec sveta? Očitno vesta.
Benko: Ko sva začela delati to glasbo, se nama je to zdela duhovita ideja.
Takrat še ni dišalo po koncu sveta?
Benko: Ne še. Ko pa je album pred kratkim izšel, se je ta komični aspekt razblinil.
Hladnik: Album je nastal pred varčevalnimi ukrepi. Ko je izšel, se je izkazalo, da sva nehote zadela najbolj razširjeno javno razpoloženje.
Čeprav glasba zveni optimistično.
Hladnik: Meni se tudi zdi, da pesmi zvenijo optimistično ob koncu sveta ... in pomirjajoče.
Doslej so kar nekajkrat napovedali konec sveta. Napovedovali so ga razni preroki, filmi. Govorilo se je o novih vojnah. Tokrat ga napovedujeta vidva z albumom. Kakšen je pravzaprav vajin odnos do konca sveta?
Hladnik: Nisva jih prav dosti doživela ...
Mogoče pa ne vesta, koliko sta jih preživela.
Benko: Možna teza, do katere sem se dokopal med snemanjem, je, da konec sveta traja oziroma je tako nespektakularen, da smo ga v bistvu spregledali.
Hladnik: Večja je verjetnost, da pride do konca človeštva. Po mojem bo svet vedno obstajal.
Benko: Ko sva delala glasbo, ni bilo mišljeno nič od tega simboličnega ... dejansko živimo v precej črnih časih.
Hladnik: Jaz si konec sveta zamišljam bolj filmsko.
Benko: Pričakujem, da bo konec sveta, če sploh bo, vsaj toliko prijazen do nas, da bo spektakularen in zanimiv.
J e pomembno, da imamo tudi ob koncu sveta primerno glasbo?
Hladnik: Ko je glasba nastajala, v glavi nisva imela ideje konca, sva pa v procesu začutila, da je glasba za to ploščo v bistvu glasba za konec sveta.
Benko: Če se dolgo ukvarjaš z glasbo, če v Sloveniji živiš od glasbe, se začneš s praševati o smiselnosti tega, kar počneš. Po prvem in drugem albumu mogoče še lahko ohraniš neki začetni idealizem in si ne zastavljaš teh težkih vprašanj. Z leti pa si jih primoran zastavljati. Kakšen je smisel, kakšna je vloga glasbe v družbi? Kakšen je smisel umetnosti? Kakšna bo vloga umetnosti v prihodnje? Od takrat, ko sva začela, se je veliko spremenilo ... Umetnost se je trivializirala. Nekako sem povlekel vzporednico med nami in glasbenim ansamblom na Titaniku. Svet pluje v smer, ki ni najboljša, mi pa smo na palubi in nekaj 'špilamo' ... In tu se je pojavil konec sveta.
Sta v tem koncu zaslutila svojo tržno nišo?
Benko: Naslov sva izbrala iz precej pragmatičnih, oportunističnih razlogov, saj slabe novice potujejo hitreje.
Pričakovana glasba za konec sveta je stereotipno hrupna, nekakšen death metal ali vsaj težka glasba wagner janskih razsežnosti. Vidva ponudita nekaj povsem drugega. Uglajeno zbirko skladb za dva klavirja, diskretne sintetizatorje in glas.
Hladnik: Ljudi, denimo, tudi na koncertu najbolj utišaš s tiho glasbo. Tako postanejo bolj pozorni.
Benko: To je posledica dolgoletnega dela v gledališču. Če citiram Matjaža Pograjca, s katerim sva naredila nekaj predstav: 'Nikoli ne daj putra na maslo.'
S Pograjcem sta bila spomladi tudi na Japonskem. Za kakšen projekt je šlo?
Hladnik: Tako je. Z Matjažem Pograjcem smo naredili novo predstavo skupine Betontanc Avdicija za življenje, ki je nastala v koprodukciji s sorodno japonsko plesno skupino Original Tempo. Zato smo se na Japonskem pripravljali na predstavo. Premiera je bila 8. junija v Mariboru v okviru Evropske prestolnice kulture.
Benko: Nastopila sva z glasbo v živo, sodelovala sta tudi harmonikar Marko Brdnik in japonski kitarist Kac unori Takaj ama.
Sicer ustvarjata tudi za film in gledališke ter plesne predstave, kjer je glasba diskretna spremljevalka, dopolnil o. Ali to ustreza vajini želji po anonimnosti?
Hladnik: Ne bo držalo.
Benko: Najina izkušnja je, recimo za album Vain, ki je bil relativno poslušljiv – sicer nekoliko manj kot album Enriqueja Iglesiasa –, v najinem majhn em univerzumu eden najbolj odmevnih in sva zanj dobila veliko zelo dobrih odzivov ... Po drugi strani se s takšnim izdelkom hitro 'zakoličiš', omejiš.
Padeš v tako imenovano past drugega albuma?
Benko: Da. In ljudje pričakujejo, da boš odslej delal neskončne variacije na temo. Najino kariero bi lahko definiral kot izjemno subtilno izogibanje pretiranemu uspehu. Sva v izjemno privilegiranem položaju, da počneva različne stvari z različnimi ljudmi in nama ni treba nikomur za to polagati računov.
Vselej se tolažimo s tem, da denar ni vse.
Benko: Če se v Sloveniji preživljaš z glasbo, se hitro navadiš, da živiš z relativno malo denarja.
Hladnik: Imaš pa zato veliko svobode in ostajaš nekako anonimen, v undergroundu.
Ker imata tako redko koncerte, da so v tem prostoru obveljali za kultne in so praviloma razprodani, z daj verjetno nimata izbire . Nov album je izšel. K daj in kje ga bomo lahko slišali v živo?
Benko: Ravno včeraj sva se pogovarjala, da ni smisel no imeti veliko koncertov, ker bova tako devalvirala konec sveta. Zato jih bova imela le nekaj ... V petek, 21. septembra, ob 21. uri bova s koncertom v ljubljanskem Kinu Šiška pomagala tam zagnati novo sezono, prav tako si želiva, da bi novembra imela koncert s simfoniki.
Hladnik: Z isto glasbo v orkestrski različici, dva klavirja in simfoniki RTV.
Bo v tej različici konec sveta dobil orkestrsko razsežnost?
Hladnik: Čeprav bo to koncert s simfoniki, bo še vedno zelo subtilen. Največji izziv je napraviti nekaj subtilnega s sedemdesetimi ljudmi.
Zakaj pravzaprav tako
Benko: Hm. Primož res nima težav s tem ... Oder je zelo intenzivna izkušnja, lahko je zelo pozitivna, lahko zelo negativna. Bolj težim k uravnoteženosti kot pa k tem velikim šokom.
Hladnik: Je pa res, da pevec to intenzivneje doživlja. Večina pozornosti občinstva je usmerjena v frontmena. Ko smo nastopili na Prešernovem trgu s šestimi harfistkami, ki so bile zelo simpatične, se jih, žal, ni opazilo, še osvetljene niso bile ...
Benko: Sicer ne sodiva v klasično podobo rock ali pop skupine. Prav tako se nimava za takšno skupino, je pa res, da ko v tem sodeluješ, ko izdaš album, se porodijo tudi pričakovanja ljudi po tvojem pogostejšem pojavljanju na odru in v javnosti.
