Širom - Lonec izmišljene ljudske glasbe

Zasedbo Širom sestavljajo večinštrumentalisti Iztok Koren (banjo, tristrunski banjo, bas boben, tolkala, cevni zvonci, balafon, zvočila), Ana Kravanja (violina, viola, ribab, cünbüs, balafon, ngoma boben, mizmar, zvočila, glas) in Samo Kutin (lira, balafon, enostrunski bas, obročni bobni, brač, gongoma, mizmar, zvočila, glas). Je gotovo ena najbolj svežih domačih zasedb in bo zvečer v ljubljanskem Kinu Šiška predstavila novo glasbo, ki je nedavno izšla na albumu pri podzaložbi tak:till najbolj svetovne ljubljanske založbe Glitterbeat Record. O njihovi avtorski ravovski psihedelični glasbi, ki ji je sorodna ljudskim glasbam z različnih koncev sveta, smo se pogovarjali s slednjima članoma.

Se je zgodila kakšna zvočna sprememba med vašim prvencem I in novim albumom Lahko sem glinena mesojedka?

Samo Kutin: Seveda. Mislim, da smo šli nekoliko bolj v ritmično in bolj strukturirano muziciranje.

Ana Kravanja: Na prvencu se vse odvija bolj počasi. Skladbe so daljše in se dlje časa razvijajo. Na drugem albumu pa so skladbe krajše. Mogoče je podzavestno vplivalo tudi to, da bo septembra album izšel še v vinilni obliki, ki je časovno bolj omejen, in sicer na dvakrat po 22 minut. Sicer nismo hoteli, da to vpliva na ustvarjalnost, pa vendar ...

Lahko pojasnite naslov albuma? Lahko sem glinena mesojedka zveni precej nenavadno.

Ana Kravanja: Širom imamo en poseben način pisanja poezije. Običajno se po naših vajah oziroma dolgem igranju vsedemo in pišemo. Tako nastanejo iz naključno napisanih besed, ki jih sestavimo naslovi pesmi.

Samo Kutin: To sestavljamo povsem podzavestno.

Ana Kravanja: Vsak izbere eno besedo in jih skupaj zložimo. To so sklopi besed, ki se držijo skupaj in veliko jih ne funkcionira. Zgodi pa se en sklop na eno tako pisanje, ki deluje in ga uporabimo.

Samo Kutin: In eno tako zaporedje je tudi - lahko sem glinena mesojedka.

Že v duetu Najoua sta raziskovala različne zvočnosti. Tam so imeli prednost palčni klavirji. V zasedbi Širom pa se inštrumentarij razširili.

Ana Kravanja: Pri Širom je bila že od samega začeta ideja, da bi igrali predvsem na doma narejene različne inštrumente in da bi jih bilo veliko. Da bi zvočno prepletali doma narejene, klasične in ljudske inštrumente.

Samo Kutin: Za nas bi bilo bolj praktično, če bi imeli manj inštrumentov, vsaj glede potovanj. Glede zvoka pa je tako, če nekaj sodi v skladbo, potem to pač pomeni, da bomo s sabo vlekli kak velik inštrument.

Kdaj sta vidva začela sodelovati?

Ana Kravanja: Nekako pred desetimi leti ... Samo je s Tolminskega, jaz sem s Krasa, spoznala pa sva se v Ljubljani. Začela sva skupaj muzicirati in je bilo zabavno in dostikrat zelo improvizirano. Nato sva imela nekaj skupin oziroma eno skupino, s katero smo vadili po tri ure na dan ne vem kolikokrat na teden, pa ni bilo nič iz tega. Ogromno smo vadili in nikoli nastopili ...

Samo Kutin: Očitno je šlo bolj za druženje ... Potem pa sva se odločila, da bi igrala kalimbe, te afriške palčne klavirje, in sva se poimenovala Najoua.

Nato pa se vama je pridružil še Iztok Koren, s prekmurskih koncev doma.

Samo Kutin: S Širom je bilo tako, da si je Iztok zaželel, da bi poskusili nekaj zaigrati skupaj. Poznal naju je že od prej in se mu je zdelo, da delava zanimivo glasbo. Kmalu smo ugotovili, da nima smisla, da bi na veliko načrtovali. Ko smo začeli igrati skupaj, je šla glasba v svojo smer. In smo ji mi sledili ...

Ana Kravanja: Nujno je, da pustiš glasbi svojo pot.

Samo Kutin: Tudi z inštrumentarijem se nismo obremenjevali. Kar smo potrebovali, smo vključili in tako je nastal trio Širom.

Vsi ste večinštrumentalisti in predvidevam, da na nekaterih inštrumentih tudi samouki.

Samo Kutin: Jaz sem na vseh inštrumentih samouk, mislim, da Iztok tudi.

Ana Kravanja: Jaz sem se pa učila igrati violino, potem pa sem raziskovala še druge zvočne možnosti, ki jih vključujemo pri Širom. Na ljudskih inštrumentih iz različnih koncev sveta pa njihovo zvočnost sami raziskujemo.

Meni se to učenje violine zdi dobra osnova. Sama sem si močno želela, da bi znala igrati violino. Če tega ne bi bilo, bi mi zagotovo nekaj manjkalo.

Kako je pa vas zadela glasba?

Samo Kutin: Z bratom Janijem (sicer članom dueta Bakalina, op. a.) sva poslušala razne muzike in najini starejši bratje so se hecali, da bi midva morala naredila glasbeno skupino. In sva to zelo resno zagrabila, čeprav nisva znala igrati na noben inštrument.

Jaz sem začel z enostrunsko kitara, Jani pa je začel pisati besedila in peti. Potem je šlo moje glasbeno delovanje naprej od punka, do glasbe za balet ter ekserimentlane glasbe.

Kako zbirate in izbirate ljudske inštrumente z različni koncev sveta?

Samo Kutin: Večinoma uporabimo inštrumente, ki jih imamo. Ali smo jih dobili na potovanjih po svetu, ali pa jih izdelamo. Neke kopije ljudskih inštrumentov ... Kar nekaj narejenih inštrumentov pa je precej izvirnih in jih je težko primerjati s kakšnimi ljudskimi inštrumenti.

Ana Kravanja: Občasno pa si še vedno zaželimo kakšnega novega inštrumenta ...

Kdaj in zakaj se pa odločite, da kak inštrument naredite sami?

Samo Kutin: Te inštrumente delam predvsem jaz. Za nov album sem naredil dva balafona, to so afriški ksilofoni, ki pa ju potem nismo uporabili na snemanju. Smo pa v snemanje vključili moj novi enostrunski bas, ki je narejen iz nekega bobna, ročaja za metlo in ene strune. Nanj pa se da igrati kot godalo, brenkalo in tolkalo.

Vaša glasba, ki je inštrumentalna, je tako tradicionalna kot avantgardna, lokalna kot globalna. Je to formula za morebiten uspeh zunaj naših meja?

Ana Kravanja: Mi le delamo tako glasbo, ki nam je všeč.

Samo Kutin: Se ne ukvarjamo z mislijo, ali bo to poslušalo veliko ljudi. Se mi pa zdi, da je to zelo zanimiva muzika, ki je še posebej atraktivna v živo, z našim velikim inštrumentarijem.