Tiskane izdaje
Tradicionalni, že deseti koncert Ansambla za sodobno glasbo MD7 na Ljubljana Festivalu v Viteški dvorani Križank ni pritegnil velikega števila obiskovalcev, pravzaprav sta oba koncerta, še v okviru MusMA v Križevniški cerkvi, ostala neodmevna, čeprav sta oba imela na odru največ »živih« skladateljev.
Ta vidik ali to dejstvo marsikaj pove že samo po sebi. Slovenski skladatelji nimajo svojega profesionalnega zaledja, ne prijateljev ne spremljevalcev, ne študentov glasbe ne muzikologov, ki bi jih sodobna ustvarjalnost zanimala, ne predstavnikov številnih glasbenih ustanov, ne televizije ne kritike ...
Skorajda se je zdelo, kot da so nekako »kaznovani«, ker so nekaj glasbenega napisali. To v drugih, bolj razvitih in prebujenih glasbenih okoljih ni slučaj. V Salzburgu so vsi koncerti, kjer se izvaja sodobna glasba, ravno tako polni kot vse ostale prireditve, res pa je, da se izvaja boljša glasba, večje umetnine, če hočete.
Zdaj smo pa pri osrednjem problemu, ki ga glasbeni ali umetniški vodja Ansambla za sodobno glasbo MD7 Pavel Mihelčič nekako obide ali zamolči. Ko je z odra pohvalil in se zahvalil za sodelovanje s Festivalom Ljubljana za desetletno nastopanje na poletnem festivalu, je omenil 96 novih del, 60 skladb slovenskih skladateljev in 36 tujih, nekaj jih je bilo potem izvedenih še na tujem, vsega skupaj pa je ansambel nastopil že 46 krat.
Ta statistika je v očeh Mihelčiča pomembnejša kot odgovor na vprašanje, kakšne so bile skladbe, ki so jih izvajali; ali so to skladbe »enodnevnice« ali so nastale z namenom preživetja in posledično več izvedbami?!
Mihelčič ima glede psihologije ustvarjanja precej čudne poglede na stvari. Načeloma misli, da je naročilo ansambla za novo delo za določeno izvedbo oziroma njegovo inštrumentalno sestavo nekaj pomembnega ali celo velikega. V resnici je ustvarjanje po naročilu z omejenostjo izbire (vsi inštrumenti v sestavu ansambla morajo biti upoštevani) lahko prej ovira kot spodbuda.
Vse skladbe, razen zadnje ameriškega skladatelja grškega porekla Nictasa Demosa iz ZDA (how grass speaks to fire), so pokazale nekakšen umetnostno neprebujen, nedoživet, nepoglobljen, nevirtuozen, tehnično nezahteven ... pristop.
Ansambel je s svojimi člani vse lepo naštudiral, vse skladbe so bile izvedene tako, da ja ne bi bilo kakšnega »odstopanja« po kvaliteti ali da bi kdo močneje izstopal, pa najsi bi bil to uvodni Peter Kopač s svojo Vox commixtus, Vitja Avsec s Colourful dreams (Sonic illusion for MD7), Bojane Šaljič Podešva s Croquis, Urška Pompe z Lubjem sanj ali sam Pavel Mihelčič s Sensibile, ozvočenimi Pirnatovimi risbami (Nanizanka za sedem glasbenikov).
Pavel Mihelčič je »obseden« z neko idejo sedmih inštrumentov, to je flavta in alt flavta (Matej Zupan), klarinet in basovski klarinet (Jože Kotar), pozavna (Miha Šukler), tolkala (Franci Krevh), klavir, čembalo (Luca Ferrini), viola (Katja Krajnik Kralj) in violončelo (Igor Mitrović), s katerimi se menda da izraziti in izpovedati vse. Morda, a z drugimi skladatelji, ki nekaj zares znajo in zmorejo.
Slišali nismo nobene pomembne novitete, ki bi nas prevzela, kaj šele navdušila, tako da je vse skupaj ostalo pri znani »slovenski žalosti«. Nobena skladba ni zadihala, kaj šele zažarela s pravim ustvarjalnih navdihom, idejo, kaj šele sproščeno lahkotnostjo, virtuoznostjo katerega koli inštrumenta in v kateri koli skladbi, kot da je nekaj tehničnih fraz vse, kar ti skladatelji (in posledično izvajalci) zmorejo.
Omejenost je miselni princip ali stanje duha, in nad tem bi se moral Ansambel za sodobno glasbo MD7 s Pavlom Mihelčičem najprej zamisliti. Žal pa se mi zdi, da je to po desetih letih »obratovanja« tega nevsakdanjega podjetja že prepozno.
Hvala dirigentu Stevenu Loyu, ki je vse skladbe naštudiral in profesionalno izvedel. To pa!
