Slovence zanima, kdo je čefur, 
pa sem se oglasil

Nedavno ste se vrnili s turneje, večinoma po Nemčiji. Kje ste bili in kako je potekala?

Turnejo smo naslovili Tour d'Amour. Začela se je na Dunaju, končala v Pragi, vmes pa smo nastopili v številnih večjih nemških mestih. To je bil zimski del turneje, saj smo primerni tudi za klubske nastope. Igrali smo v različno velikih klubih, od takih, ki sprejmejo 300, do takih za 1500 ljudi. Veliko je podobnih kulturnim centrom, kot so Kino Šiška, Štuk in Cvetličarna.

Imajo rockovsko tradicijo?

Gre bolj za jazz klube, saj se občinstvo, ki mu je blizu jazz, bolj naklonjeno odziva na glasbe sveta.

Verjetno je tako občinstvo bolj dojemljivo za drugačnosti?

Pridejo ravno zaradi tega, ker jih zanimajo drugačne glasbene izkušnje.

Verjetno to še niso oboževalci Magnifica?

Ne. Ne morem reči, da imam v tujini oboževalce. Lahko pa povem, da imam tam nekaj občinstva, ki sem ga pridobil z zadnjima dvema ploščama, ki sta izšli v tujini. Moji koncerti na tujem so vsaj tako uspešni kot doma. Mogoče še boljši, ker me niso vajeni in smo precej drugačni. Klubi so bili polni, izjema je bil le Frankfurt, kjer je bil obisk bolj slab, koncert pa ravno tako dober.

Je med občinstvom veliko »gast­arbajterjev« oziroma razseljenih ljudi iz nekdanje Jugoslavije?

Slovencev skoraj ni. Takega občinstva je deset odstotkov ali celo manj. Le na Dunaju jih je bilo nekaj več, ker jih tam pač tudi več živi, in bilo je več Slovencev. Večinoma pa so na koncertih domačini.

Kako organizirate turneje v tujini, imate svojega menedžerja, agencijo?

Sami tega ne bi zmogli. Evropskega trga ne obvladujemo. Imamo koncertno agencijo F-Cat iz Berlina. Tudi naša založba Piranha Records je iz Berlina. F-Cat je agencija, ki po Evropi organizira koncerte zvezdnikom jazza in glasb sveta, kot so AfroCubism, Angelique Kidjo, Céu, Cheikh Lô, Gilberto Gil, Khaled, Lenine, Salif Keita, Goran Bregović in številni drugi. Oni organizirajo moje koncerte po Evropi, razen v Sloveniji in državah, nastalih iz Jugoslavije. Tega si ni bilo niti treba izboriti, ker oni tukaj ne znajo delati.

Ste eden redkih slovenskih glasbenikov, ki ima tudi mednarodno glasbeno kariero. Kaj je bilo odločilno, glasba ali pa ste poznali nekoga, ki je poznal nekoga?

Če bi poznal nekoga, ki pozna nekoga, bi to že zdavnaj naredil. (Smeh) Dejal sem si, da bo pač mojo glasbo nekdo moral slišati ... Zgodilo se je s pesmijo Hir ai kam, hir ai go. Prijatelju od partnerja Igorja Ariha, ki se ukvarja tudi z marketingom, je bila ta pesem všeč in je rekel, da jo bo odnesel na Sony, kjer pozna neke ljudi. Kaj takega sem slišal že stokrat, tako da so bila moja pričakovanja nikakršna. Takrat pa se je zgodilo, da so iz italijanske podružnice korporacije Sony v manj kot mesecu dni poslali pogodbo. Potem pa je šlo zelo hitro, ko je v Italiji leta 2005 izšla plošča Export Import.

Lani ste podpisali pogodbo z nemško založbo Piranha in pri njej izdali album Magnification.

To je založba, ki dejansko usmerja tokove glasb sveta, so vodilni mnenjski vodje in ustanovitelji Womexa, kjer sem tudi nastopil.

Na koncu pa je bila vendarle odločilna glasba, ta vaša mešanica ne vem česa z ne vem čim?

Vprašujejo me, katera glasba je vplivala name, pa jim povem, da vse, kar sem slišal v življenju, predvsem po radiu. Nisem tipičen odjemalec glasbe, da bi dejal, ta in ta glasbeni žanr mi je všeč. Poslušam le radio, doma nimam nobene posebne zbirke plošč. Tudi stvari, ki mi niso všeč, so tako ali drugače vplivale name.

Ne znam reči, po kakšnem receptu ustvarjam.

Sicer pa nimam druge možnosti. Samo tako znam delati glasbo in nič drugače. To ni bila racionalna odločitev, to je bila edina mogoča pot.

Kdo je vložil denar za vašo promocijo v tujini? Vi, vaš menedžer, založba?

Založba in organizatorji koncertov. Povezali so se, saj so oboji iz Berlina, se poznajo in si pomagajo.

Kako gredo v promet vaše izdaje v tujini?

Doslej sta izšla dva albuma Export Import in Magnification, pri nas znan pod imenom Grande Finale. Slednji ima spremenjen naslov in tudi nekaj dodatkov s prejšnjega albuma. Naslov Grande Finale se jim je zdel preveč apokaliptičen, pa tudi pod tem naslovom je pri nas že izšel, zato smo ga spremenili.

Imate zelo razgiban delovnik. Včasih ste vse dneve doma, drugič vas vse dneve ni. Vaše družinsko življenje poteka po tem neustaljenem ritmu?

V bistvu niti nimam tako neustaljenega ritma, ker sem ugotovil, da moram imeti dokaj ustaljen ritem, če hočem kaj narediti. Hodim vsak dan, kot večina ljudi, v službo, torej sem (pokaže na svojo pisarno v prostorih, kjer imajo tudi prostor za vaje in studio, op. a.).

To počnem zelo rad in po tem se zelo razlikujem od večine uslužbencev. To je velik privilegij, ki ga sicer ne znam dovolj ceniti, zato ker živim tako, kot živim. Zelo veliko mi pomeni, da družina ni hudo obremenjena s tem mojim ritmom. Trudim se, da je turneja v kosu, da me takrat pač ni, ko se vrnem, pa je spet vse normalno.

Imate sina. Koliko je star?

Sedemnajst let.

Že? Rastejo kot koprive, mar ne?

(Smeh) Skoraj tako velik je kot jaz.

Ga kaj meče puberteta?

Niti ne tako zelo. Tudi jaz nisem bil težaven pubertetnik. Bil sem celo odličnjak.

Aja?

Same petice vsa leta osnovne šole. V gimnaziji je bilo malo slabše, na faksu sem pa opešal. Študiral sem ekonomijo, ne me spraševati, zakaj. Doma so mi rekli, da je v tem zagotovljena prihodnost in služba tudi. Meni se je zdelo pomembno, da grem na faks, in kamor so šli prijatelji, sem šel še jaz.

Faksa nisem zamenjal, ker sem ugotovil, da me nič ne zanima, in potem to težko končaš. Oziroma lahko bi se celo zgodilo, da bi ga po kakšnih osmih letih končal, dobil službo in do konca življenja opravljal delo, ki ga ne maram. Tako sem po letu in pol odnehal, ker sem ugotovil, da bi bil bolj slab ekonomist.

Javnosti ste jasno povedali, da ste čefur. Tudi knjižna uspešnica Čefurji raus Gorana Vojnovića se začne s tem vašim citatom. Ste res čefur in kaj naj bi to sploh pomenilo?

Čefur je ... Mislim, da je beseda zdaj tudi zapisana v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (pojavila se je v izdaji leta 1991, potem pa so jo odstranili, op. p.), kar mi je zelo všeč. Slovence zanima, kdo je čefur, pa sem se pač jaz oglasil ... (Smeh)
Slovenija ima s tem kar velik problem ...

Nacionalna komponenta se zdi tu zelo pomembna, to me v Sloveniji najbolj moti. Ker se mi zdi, da je tako težavno o tem razmišljati in se s tem ukvarjati. Zato sem se oglasil ... zdelo se mi je zabavno ... mi smo se zabavali. Mislili smo na stanje duha, saj se lahko tudi nacionalno čisti Slovenec počuti odmaknjenega, samega in osamljenega kot čefur. Pri nas temu občutku pravimo, da se počutiš kot v Teheranu.

Vaš priimek Pešut je v Sloveniji zelo redek, le 34 oseb ga ima.

Sem mislil, da nas je še manj. V glavnem je to moja žlahta. To je srbsko-hrvaški priimek iz Like. Tam so Pešuti in Srbi in Hrvati.

Pešut kaj pomeni?

To so ti čudni lički priimki, kot so Tarbuk, Beara, Pešut, Storebra in podobna. Mislim, da se je tam v preteklosti zgodila mešanica Slovanov in Vlahov. En del je pravoslaven, en del katoliški, kar je tam seveda spet težava.

Sicer pa vi prihajate iz Bele krajine?

Po mamini strani, oče je iz Srbije. Pešuti so zdaj vsi v Srbiji, razen nas nekaj, ki smo v Sloveniji.

Imidž čefurja ste stilizirali do popolnosti. Vam je bila v pomoč najeta dizajnerska ekipa ali ste prisluhnili notranjemu jazu?

Tako kot za glasbo velja tudi za oblačenje. Edino tako se lahko oblečem, kakor se. Ker se drugače ne znam. To je bolj izhod v sili kot posledica pretkanega načrta. Tudi pri tem sem imel le eno možnost, le eno pot, po kateri sem šel. Sicer mi oblačenje ne pomeni kaj posebnega. Sem pa rad na odru, rad nastopam in iz spoštovanja do občinstva se rad lepo stilsko oblečem.
Zadnja dva albuma sta bila balkansko kavbojsko obarvana, zdaj pa bo kmalu čas za novega ...

Lani sem enega posnel, kmalu bo kot album tudi izšel. To je glasba za film Montevideo bog te video, ki je postal ena največjih uspešnic v Srbiji.

Nastal je po resničnih dogodkih, ko se je jugoslovanska nogometna reprezentanca uvrstila na prvo svetovno prvenstvu v nogometu leta 1930 v Montevideu v Urugvaju. Bili so pravi outsiderji, a so zablesteli. Hrvati niso hoteli iti, ko pa so sedež Nogometne zveze Jugoslavije preselili iz Zagreba v Beograd, so šli Srbi.

Se pojavite v filmu?

V nekem lokalu nastopam s skupino. Sicer pa sem glasbo delal sam, snemal nekaj s svojimi glasbeniki, drugo pa s simfoničnim orkestrom srbske vojske, orkestracije je naredil Rok Golob. Mogoče je nekoliko morriconejevska ali pa rottovska. Zelo sem užival pri tem. “Tako kot za glasbo velja tudi za oblačenje. Edino tako se lahko oblečem, kakor se. Ker se drugače ne znam. To je bolj izhod v sili kot posledica pretkanega načrta. Sicer mi oblačenje ne pomeni kaj posebnega. Sem pa rad na odru, rad nastopam in iz spoštovanja do občinstva se rad lepo stilsko oblečem.”