Tiskane izdaje
Pavel Mihelčič, skladatelj, pedagog, glasbeni kritik in umetniški vodja Svetovnih glasbenih dnevov (že drugih v naših krajih), je prepričan, da je mednarodna prireditev sodobne glasbe uspela.
Na treh koncertih glavnega programa in številnih spremljevalnih dogodkih so domači poustvarjalci izvedli okoli 40 slovenskih skladb.
Svetovni glasbeni dnevi so se sinoči zaključili. Lahko rečete, da so bili uspešni?
V vsakem primeru. Poskrbeli smo za goste iz 55 držav, izbrali smo okoli 65 skladb od petstotih. Uspelo nam je. Gosti so bili zadovoljni, nesporazumov ni bilo. Izvedli smo vse, kar smo načrtovali, skladateljem smo omogočili, da so prišli na vaje, da so se pogovorili z izvajalci.
Moram priznati, da sprva nisem verjel, da bo organizacija tako brezhibna, saj je bilo zanjo zadolženih le šest ljudi. Na Svetovnih glasbenih dnevih, ki sem jih s sodelavci pripravil leta 2003, je za organizacijo skrbel celoten kongresni oddelek Cankarjevega doma, poleg tega pa smo imeli za izvedbo prireditve precej več sredstev,
Ali so orkestri izvedli vse skladbe, ki so bile izbrane?
Ja. Pomembno je, da smo imeli največ tri koncerte na dan. Obiskal sem že veliko podobnih prireditev, zato vem, da ni mogoče zbrano poslušati več koncertov. Spominjam se, kako smo hodili z enega koncerta na drugega, kjer so jih pripravili pet do šest na dan. Poslušalci so bili utrujeni, zaspani, lačni.
Vendar manjše število koncertov pomeni tudi večjo selekcijo.
Ja. Včasih mi je bilo kar hudo, da nekaterih skladb, ki so bile prav tako odlične, nismo mogli uvrstiti v program. Vendar smo se strogo držali pravil. Vsaka država je morala nastopiti z enim delom, če se je pravilno prijavila, kar pomeni, da je vsaka sekcija morala poslati šest del, od katerih je žirija izbrala najmanj eno skladbo. Najmanj štiri dela so morala biti prijavljena v svoji kategoriji (solistično, komorno, zborovsko, orkestrsko ali elektronsko). Kdor ni upošteval teh pravil, je izpadel, o vsem pa smo se redno posvetovali z vodstvom v Amsterdamu, kjer je sedež Združenja za sodobno glasbo (ISCM) SGD.
Koliko koncertov ste pripravili?
V vseh dneh je bilo 13 velikih koncertov, spremljevalnih prireditev pa nekaj več kot deset. Rad bi izpostavil, da so bili tokrat izvajalci izključno domači glasbeniki, razen kitajske umetnice, ki je igrala na inštrument erhu, ki ga pri nas nimamo, na Kitajskem pa gre za pomembno glasbilo, ki nadomešča violine. Na SGD leta 2003 smo imeli več tujih glasbenih korpusov, kar je drago, zato smo se letos odločili za domače poustvarjalce, kar je bila dobra odločitev, saj smo slišali vrhunske izvedbe. Predstaviti smo želeli tudi čimveč slovenskih skladb, tako da smo slišali več kot 40 del slovenskih komponistov, od tega jih je bilo v glavni program uvrščenih okrog dvajset.
Na generalni skupščini ISCM smo udeležence prosili, če lahko prireditev komentirajo in bilo je vse tiho. Nato se je oglasil nekdo, ki je rekel, da je izredno presenečen, da ima Slovenija tako sijajne izvajalce in sledilo je glasno ploskanje. Strinjali so se, da je simfonični orkester RTV Slovenije enkraten in da je takšnih orkestrov malo. Orkestru je dirigiral mladi Simon Krečič, ki se je naloge lotil skrajno resno in izvedbe so bile visoko profesionalne.
Koliko časa so imeli za vaje?
Notne partiture so dobili že pred pol leta, vadili pa so različno. Radijski orkester je imel pet vaj in generalko, kar je sicer veliko, ampak izvajali so sama nova dela. če ne bi bili dobri, bi bilo pet vaj premalo. Zavedali smo se, da se moramo predstaviti z vrhunsko kvaliteto, saj je bilo na koncertih veliko pomembnih glasbenikov, bodisi ustvarjalcev bodisi direktorjev različnih pomembnih festivalov.
Ali zdaj pričakujete, da bo vabil iz tujine več?
Prav gotovo, saj je takšna prireditev velika promocija nacionalne ustvarjalnosti. Gostov ni presenetila le visoka izvedbena raven naših glasbenikov, ampak so se začudili tudi letnici 1701, ki na zgradbi Slovenske filharmonije označuje ustanovitev filharmoničnega društva. čudili so se, da imamo tako dolgo glasbeno tradicijo. Ob tem sem jih tudi opozoril, da smo imeli pred 500 leti mestne piskače, izobražene mestne glasbenike, ki so koncertirali na ulici. Tradicija uličnega koncertiranja je pri nas stara že najmanj 500 let, s čimer se lahko pohvalijo le redka mesta. To je edinstveno.
Ali je torej slovenska glasbena ustvarjalnost enakovredna evropski, svetovni glasbeni produkciji?
Brez dvoma, kar lahko ilustriram z odgovorom enega od udeležencev, ki sem ga po enem koncertu vprašal, kako ocenjuje slišano. Odprl je programsko knjižico, kjer je obkrožil slovensko skladbo kot izstopajočo. Na koncertu godalnega orkestra smo slišali starejše delo Uroša Kreka, ki je delovalo zelo sodobno, doživelo je velik aplavz. Tudi 45 let stara skladba Janeza Matičiča je zaživela tako, kot bi bila napisana danes. To pomeni, da imamo že vrsto del, ki so umeščena v svetovni prostor, manjkajo pa nam kulturni ambasadorji, ki bi glas o naših vrhunskih skladateljih ponesli v svet.
Nekoč sem dejal, da če bi se Mozart rodil pri nas, ne bi bil tako slaven. Poljaki redno opozarjajo svet na svoje komponiste. Penderecki ima že zdaj svoj inštitut, čeprav je še precej glasbeno dejaven. Skladatelje sistematično »tržijo« kot vrhunski izvozni artikel. Tudi naša država bi se morala zavedati obstoja vrhunskih domačih glasbenih ustvarjalcev in pripraviti strategijo za njihovo promocijo. Žal pa naša država prevečkrat zamuja.
Boljši smo v promociji športnikov …
Ja, te znamo promovirati. Še na Prešernov dan prevladujejo imena športnikov, ne pa nagrajencev. Vendar se ne želim pritoževati, svoje sem naredil z vrhunskim izborom najboljšega, kar je in še vedno nastaja na glasbenem področju in z veliko podporo in pomočjo svojih kolegov ta izbor predstavil številnim profesionalcem. Če samo pomislim, da je bilo od 500 prejetih partitur le kakih petnajst diletantskih, potem je jasno, da govorimo o vrhunski ustvarjalnosti. člani žirije so dela točkovali in sprejeto je bilo vse, kar je doseglo osem točk, če je manjkala desetinka, so ga že izključili. Marsikatero delo bi si še zaslužilo izvedbo, a ga je morala žirija izločiti.
Ali bo lahko kakšno delo, ki ni bilo uvrščeno v izbor, še doživelo izvedbo ob drugi priložnosti, čeravno ne v okviru SGD?
Seveda. Med izvajalce smo želeli uvrstiti tudi godbo na pihala, a se v izbor ni uvrstilo nobeno delo za tak sestav. Vendar so bile nekatere skladbe zelo dobre, zato sem jih ponudil orkestrom, da se jih lahko lotijo v okviru svojih rednih programov. Partiture so prihajale po elektronski pošti, kar je zelo olajšalo delo, saj se spominjam, kako so leta 2003 notne partiture zapolnile sobo Društva slovenskih skladateljev, bile so nagrmadene ena na drugi, tako da smo se bali, da se ne bo vse premešalo.
Kako pa je z avtorskimi pravicami?
Ne gre za naročila, ampak vsi skladatelji so zaščiteni in bodo za izvedbe dobili plačilo. Izvedba dela na koncertu SGD pomeni za skladatelja veliko čast, to je pomembna promocija. Vse koncerte smo tudi posneli s profesionalno radijsko ekipo in angleški BCC nas je že prosil za posnetke, ki jih bodo predvajali preko Evrovizijske radiodifuzijske mreže (EBU) po vsem svetu. Naša glasbena ustvarjalnost je tako soočena s svetovno produkcijo.
Ali bi lahko izpostavili nekaj slovenskih imen?
Imamo nekaj vrhunskih komponistov starejše generacije, zelo močna pa je tudi generacija mladih. Med njimi so Nina Šenk, Vito Žuraj in še nekateri drugi že mednarodno uspešni. Med našimi skladatelji je tudi nekaj zvezdniških imen, kot denimo Vinko Globokar, ki s svojo glasbo preseneča mednarodno javnost, vendar so tudi skladatelji, ki morda niso tako mednarodno priznani, a so ustvarili vrhunske opuse, ki bodo ostali.
Občinstvo na koncertih klasične glasbe se stara. Kako bi lahko privabili več občinstva, še posebej mladih?
Nekaterih zamisli ne morem dokončati. S svojim ansamblom MD7 sem želel na vsak način nastopiti tudi v zaporih, a mi ni uspelo, ker ni bilo interesa pri vodilnih upraviteljih. Mislim, da so v zaporih večinoma ljudje, ki so naredili napako, ampak zato še niso nujno zločinci, čeprav so med njimi tudi takšni. Lahko bi jim ponudili moderno glasbo, ki bi jo komentiral, povedal, zakaj je ta ton takšen in tisti drugačen. Verjamem, da so ti ljudje lačni kulture, a ne pridemo zraven. Probleme z občinstvom imajo tudi v tujini.
Morda bi morali večkrat nastopati na glasbenih šolah in v gimnazijah, kjer bi lahko mlade s primernimi izvedbami in komentarji navdušili za moderno klasiko. Izvajali bi skrajno avantgardni program, pri čemer bi jim pojasnil, da so to, kar slišijo zvoki iz narave, ki jih skladatelji slišimo, upodobimo, jim damo vsebino. Je že tako, da če dobiš krasno knjigo v neznanem jeziku, je ne moreš razumeti, zato je razlaga tako pomembna. Glasba ne sme biti tabu.
Žal tudi skladatelji sami včasih delajo napako, kadar pišejo takšno glasbo, da je tudi profesionalci težko ali sploh ne razumemo. To rad primerjam s filmom. Če bi Scorsese posnel film, ki bi ga videlo le nekaj deset ljudi, ne bi več dobil sredstev za snemanje novega filma … Fellini je imel sodobne filme, a so jih ljudje razumeli. Tudi skladatelji uporabljajo sodobni jezik, a mora biti razumljiv, če naj bi prišel med ljudi. Občinstvo je pomembno. Če umetnost nima odjemalcev, je mrtva.
Kaj torej svetujete?
Morda bi morali pokazati več inovativnosti, prirediti drugačne koncerte, ki bi privabili občinstvo že z naslovom ali programom. Zanimiv je denimo festival v Odessi, ki traja dva dneva in dve noči. Kasnil sem na koncert ob treh zjutraj, ker sem menil, da bodo tako ali tako prazni sedeži, a sem se uštel, saj sploh nisem dobil prostega sedeža. Sprejem po festivalu je bil ob petih zjutraj!
