Tiskane izdaje
Pred časom je bila v Stari elektrarni premiera sodobne slovenske opere Junak našega časa Tomaža Sveteta v izvedbi Slovenskega komornega gledališča. Predstavo bodo danes ponovili v Mariboru, 6. januarja pa v SNG Opera in balet Ljubljana ter dva dni kasneje še v Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu.
Henrik Neubauer je velik poznavalec slovenske opere, zato smo mu postavili nekaj vprašanj. Najprej nas je zanimalo, kako pogosto se slovenski skladatelji danes lotevajo skladanja opernih del in ali smo imeli pred desetletji več tovrstnih glasbenih form. »Pravzaprav je razen prvih začetkov v 18. in 19. stoletju nekakšna stalnica okrog deset novih slovenskih opernih del v eni dekadi. Najbolj plodno desetletje v tem smislu so bila trideseta leta, ko je nastalo še enkrat toliko, torej dvajset novih slovenskih oper, ter štirinajst v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, najmanj pa v obdobju druge svetovne vojne,« pravi Neubauer.
Današnji operni skladatelji upoštevajo različne sloge, ki so bolj ali manj povezani s tradicionalno operno obliko. Med najmanj navezanimi na tradicionalno operno obliko je gotovo mednarodno uveljavljeni Vinko Globokar. Pri njegovih delih je težko določiti mejo med odrskimi in preostalimi orkestralnimi deli, v katerih pogosto uporablja tudi pevske glasove. Nekatera njegova dela spadajo med tako imenovane skladbe instrumentalnega gledališča ali tudi totalnega gledališča. Nekateri drugi se izogibajo izrazu opera in poimenujejo svoje delo glasbeno-scenska drama, glasbeno-scenski ali glasbenogledališki projekt. Vendar jih večina še vedno uporablja poimenovanje opera ali komorna opera, če je to skladno z zasedbo. Neubauer dodaja, da so izvedbe sodobnih oper marsikdaj veliko bolj zahtevne za vse izvajalce, od dirigenta, režiserja do pevcev in zbora.
»Slovenskih oper ni malo, vprašanje pa je, koliko se tega zavedajo vodstva opernih hiš,« je kritičen Neubauer, »in kako pogosto posegajo v to našo operno zakladnico, v kateri je marsikakšna opera, ki bi glede na kakovost zaslužila ponovno izvedbo.«
Glas interpretov
Opera je zahtevna odrsko-glasbena zvrst, saj poleg različnih umetniških ansamblov – pevcev solistov, orkestra, pevskega zbora in plesalcev pa še statistov, dirigenta in režiserja zahteva še vrsto drugih sodelavcev, od scenografa in kostumografa do vseh tistih, ki izvedejo njune zamisli. Opera med vsemi gledališkimi umetnostmi zahteva najbolj zapleteno povezavo vseh na odru vidnih in nevidnih sodelavcev in vse to ji daje poseben čar.
Tenorist Klemen Torkar je nastopil v glavni vlogi Svetetove opere Junak našega časa. Vprašali smo ga, v čem se bistveno razlikuje vokalna interpretacija sodobne opere od klasične opere. »Pri študiju sodobne opere, še posebej novitete, se kot interpret lahko nasloniš le nase, na svoje dotedanje pevsko znanje in izkušnje ter čustveni spomin, ki ga vzbudi glasbena partitura. Pri študiju klasičnih oper pa se je mogoče nasloniti na množico odličnih izvedb svetovnih opernih zvezd in približati njihovim standardom, kar je lahko tudi past, saj ima vsak svoj glas, s katerim mora unikatno podati še tako znano operno arijo.«
Ali pri študiju sodobne opere sodeluje skladatelj? »Vsak skladatelj svoje delo najbrž sliši v sebi, že ko piše glasbo. Če je notni zapis dober, bi morali izvajalci skladateljeva pričakovanja tako tudi uresničiti. Pa vendar predvsem pri pevcih gotovo nastanejo razhajanja med skladateljevo idejo in izvedbo. Včasih je v glasu zapisan piano v nizki legi, spodaj pa godala godejo na vso moč. Seveda mora pevec poskrbeti za slišnost in razumljivost, zato takega skladateljevega napotka ne bo upošteval. Menim, da je dobro, da se skladatelj zna distancirati in zaupati izvajalcem, brez pretiranega poseganja v izvedbo,« pravi Torkar.
Sopranistka Katja Konvalinka, ki je prav tako nastopila v novi Svetetovi operi, meni, da je sodelovanje z ansamblom odvisno od skladatelja. »Tomaž Svete je Slovenskemu komornemu glasbenemu gledališču podaril že do konca napisano partituro. Rekel je, da je sopranski part namenjen meni, preostalo zasedbo pa naj bi izbrala sama. Skladatelj je prišel šele na zadnjih nekaj vaj in vsi smo bili na trnih, vendar je bil z nami zadovoljen,« je povedala Katja Konvalinka in dodala, da se je skladatelj Milko Lazar, ko je pisal opero Deseta hči, že med procesom pisanja dobil s pevci, ki so bili mišljeni za izvedbo, in jih v pevskem smislu bolje spoznal. Prav tako se je dobival z dirigentom predstave.
O interpretaciji sodobne opere je Katja Konvalinka povedala, da obstajajo sodobne opere, pri katerih se vokalna interpretacija skoraj ne razlikuje od klasične, le tekstura je manj tonalna ali celo atonalna. Obstajajo pa tudi sodobne opere, pri katerih klasične belcanto tehnike sploh ne morejo več uporabljati. Skladatelji tam raziskujejo drugačne načine uporabljanja glasu, različne zvočne efekte. Te partiture imajo dodano razlago, kako izvajati določene zapisane stvari, česar v klasični operi ni. Pri novi operi je po njenem zanimivo še, da se glasbenik ne more opreti na obstoječe izvedbe/posnetke: »Ko sediš za klavirjem in študiraš svoj pevski part, veš, da si prvi, ki se ukvarja s tem, in to je vznemirljiv občutek.«
Pogovor s Tomažem Svetetom
Ustvarjalnost danes enega najplodovitejših opernih skladateljev Tomaža Sveteta (napisal je devet oper, od tega jih je sedem že doživelo izvedbo) označujejo kot postmodernistično in oplemeniteno z inovacijami. Osebni slog je iskal z ustvarjanjem nasprotij in stapljanjem različnih kompozicijskih smeri, pristopov in celo obdobij. V svojih delih prepleta in razvija tonski material simetrične dvanajsttonske vrste, uporablja serialne kompozicijske tehnike, se vedno znova spopada z odnosom med tekstom in glasbo, med vokalnim in instrumentalnim, med lirično komičnim in simfoničnim oblikovnim principom, je v diplomskem delu zapisala Anja Mlakar.
Končali ste ne samo študij kompozicije, ampak tudi dirigiranja. Kako usklajujete, prepletate ti dve polji?
Poleg kompozicije, ki zame osebno predstavlja največje življenjsko poslanstvo, sem vzporedno študiral tudi dirigiranje. Kompozicijo sem končal pri Danetu Škerlu in kasneje na Dunaju summa cum laude pri Friedrichu Cerhi, dirigiranje pa pri Antonu Nanutu in Otmarju Suitnerju. Kot univerzalni izobraženec sem študiral tudi muzikologijo, operno korepeticijo, elektroakustično glasbo in se posvečal številnim konjičkom, na primer literaturi, likovni umetnosti, igralstvu, plesu, petju in borilnim športom. Veliko sem dirigiral, predvsem na Dunaju, še v času, ko sem hodil po trnovi poti svobodnega umetnika, po zaposlitvi na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru pa sem pred približno dvajsetimi leti odložil dirigentsko palico in se intenzivno posvetil tako komponiranju kot pedagoškemu poklicu.
Pri komponiranju vas še posebej zanima opera. Zakaj?
Široko polje izobrazbe in zanimanje, ki sem ga kazal za različne umetnostne zvrsti in življenjska vprašanja, sta bogata podlaga, na kateri lahko uspeva tako univerzalna umetnost, kot je opera. Res pa je, da sem na začetku potreboval zunanjo spodbudo. K pisanju opere me je med študijem nagovoril profesor Dane Škerl, nastala je opera Kralj Malhus, druga slovenska televizijska opera v zgodovini. Od takrat mi je bila opera usojena in številne moje življenjske zgodbe na bolj ali manj neposreden način odsevajo v mojih opernih delih.
Vokal je v središču vašega zanimanja.
Glas je, pa naj zveni kot najbolj obrabljena fraza, najtežji in tudi najlepši inštrument, tako kot je človek najbolj zapleteno bitje. Pevca lahko, kar zadeva preciznost in kompleksnost obvladovanja lastne psihe in telesa, primerjamo po eni strani s kirurgom, po drugi strani s športnikom težkoatletom. Preizkusil sem se tudi kot pevec, nastopil v nekaj tenorskih vlogah, kmalu zatem pa nastopil pedagoško pot kot profesor za kompozicijske predmete.
Ali pri izvedbah svojih oper lahko vplivate na izbor izvajalcev? Verjetno je pomembno, da pri tem sodeluje skladatelj, ki ima jasno predstavo o tipu, vrsti glasu?
Izvedba opere je za avtorja tako izjemen in redek dogodek, da bi si težko dovolil še kake posebne zahteve glede podrobnosti izvedbe, izvajalske zasedbe in podobno. Velikokrat sem imel že ob pisanju opere v mislih določene ljudi in barve glasov. Nekaterim sem zagotovo vloge napisal na kožo.
Za Junaka našega časa ste napisali tudi libreto. Zakaj tega dela ne prepustite drugim?
Zato, ker bi si z njim moral deliti tantieme (smeh). Ne, predvsem bi se mi zdelo pisanje opere na neki že dan libreto nepopoln umetniški akt. O glasbi je treba razmišljati že med pisanjem teksta, opera je vendar najbolj univerzalna, najbolj popolna in najbolj zahtevna umetniška zvrst.
Zakaj so sodobne opere razmeroma redko izvajane? So težava visoki stroški za izvedbo?
Največ denarja in ustvarjalnih moči gre za neumnosti, za plehke televizijske oddaje ga pač nikoli ni škoda, kulturne institucije pa gojijo konformen način razmišljanja, da naj se izvaja tisto, kar prinaša dobiček, ali kar vsaj ne prinaša izgube. Moje opere so bile zelo dobro obiskane, tako pri nas kot v sosednjem Gradcu, institucije pa pri tem pozabljajo na dve prioriteti, ki tudi materialno prek ministrstva za kulturo pogojujeta njihov obstoj. Prva je izvajanje novih slovenskih del, druga pa pedagoško-izobraževalno poslanstvo, ki ga te institucije morajo opravljati.
Vam je kateri od klasičnih opernih skladateljev še posebej ljub? Zakaj?
Puccini, če ne traja predolgo, sicer pa Richard Wagner in celotna ruska operna literatura.
Kako vam pri komponiranju služijo sodobni tehnološki (računalniški) pripomočki (da slišite orkester, vokale …)?
Še zmeraj komponiram tradicionalno, brez predhodnih skic, s takojšnjim vnašanjem not v partituro. Prednost tega načina je, da lahko komponiram kjerkoli in kadarkoli. Računalnik mi služi za izdelavo posameznih instrumentalnih partov, orkester pa potem slišim na vajah v najlepši možni in nepopačeni obliki. Sintetičnega zvoka ne prenesem, računalnik pa uporabljam, poleg pisanja partov kot nujnega zla, samo za poslovne namene.
Pripravljate kaj novega?
Pravkar sem napisal Dvojni koncert za Kijev za svojo nadobudno hčer, violinistko Lalito, in njenega profesorja Arkadija Vinokurova. Če bo orožje prihodnjo jesen molčalo, bodo muze spregovorile in bo delo doživelo praizvedbo na festivalu sodobne glasbe v Kijevu. Sicer pa me preganja deseta opera, ne vem pa še, kako ji je ime.
