Tiskane izdaje
Vsak dogodek v Šmartnem – pravljični vasi – je posebno doživetje. Ljubke ulice, skrite za srednjeveškim obzidjem, ki kljubovalno stoji na enem od briških gričev, že same po sebi ponujajo slikovit in navdihujoč ambient. Ni čudno torej, da se je tudi Zlatko Kaučič s svojim festivalom ugnezdil prav tu. Pravzaprav mu je, ko je prejel Prešernovo nagrado, župan občine kot pozornost namenil nekaj denarja, da bi koncertiral tudi na domačem terenu, a se je Kaučič odločil, da bo z nekaj tisočaki raje ustvaril festival za mlade glasbenike, ki jih druži strast do kreativne improvizacije. Čeprav so sredstva res skromna (letos so festival realizirali s 5800 evri), je za tako malo denarja vsekakor veliko muzike. V treh dneh se je na treh lokacijah zgostilo enajst koncertov, pa še glasbena delavnica ter kiparska razstava Petra Malija in fotografska razstava Žige Koritnika z ovekovečenimi utrinki z bližnjih jazzovskih festivalov.
Slabo vreme je večino nastopajočih iz ljubkih kotičkov na trgih v objemu vaških hiš pregnalo v dvorano kulturnega doma, kar je festivalu dalo nekoliko bolj seriozno podobo. Občinstvo je namreč zbrano prisluhnilo koncertom, ki so si sledili v hitrem tempu, s petnajstminutnimi premori. Najbolj obiskan je bil zadnji dan festivala, sobota, ki je bil tudi koncertno najbolj pester. Popoldne se je na severnem trgu predstavil Mladinski pihalni orkester Brda, za njimi pa je zasedba Perkakšns z bobnanjem pospremila sonce za bližnje griče. Letos je talent podij, na katerem se predstavljajo perspektivni mladi domači in italijanski glasbeniki, pripadel saksofonistu Cenetu Resniku, ki se je v petek predstavil s solo nastopom, v soboto pa v duetu z bobnarjem Vidom Drašlerjem.
Resnik se zadnja leta intenzivno posveča kreativni improvizaciji, ki, kot je povedal, zahteva resno in zbrano vsakodnevno vežbanje in preživljanje časa z inštrumentom. Izdal je že dva albuma z improvizirano glasbo, na sobotnem koncertu pa je svoje impresije, ki jih je nedvomno navdihnilo tudi slikovito okolje, zlil v odrezave, a povezane povedi, ki jih je združeval Drašler na bobnih.
Na mlado generacijo improvizatorjev, ki je zrasla v njegovih »kombih«, je Zlatko Kaučič upravičeno izjemno ponosen. »Čeprav mladi glasbeniki v tej zvrsti glasbe nimajo veliko priložnosti igrati na odrih, kar bi jim dalo potrebno koncertno kilometrino, z veseljem opažam, da glasbeno izredno napredujejo in muziko peljejo naprej,« je povedal Kaučič.
Ena od idej festivala, ki se četrto leto vidno udejanja, je ustvarjanje povezav med glasbeniki, ki odslej združujejo svoje moči. Prek takšnih poznanstev se zgodi veliko več čezmejnih gostovanj in glasbenih izmenjav.
Moč glasu
Precej posrečena je bila razširjena različica tria Kača, sraka in lev. Mimu Cogliandru (basklarinet), Paolu Pascolu (flavta) in Giovanniju Maierju (bas) sta se v kvintetu pridružila Gabriele Cancelli s trobento in bobnar Marko Lasič. Nova člana sta organskemu prelivanju izvirnega tria vnesla nekoliko več strukturiranosti in melodičnosti, ki so ju še bolj ilustrativno ponazarjale v živo skreirane računalniške animacije (delo kolektiva Hybrida), projecirane na steno za glasbeniki.
Letošnji gost festivala je bil vokalist, trobentač in improvizator Phil Minton iz Velike Britanije, ki je vodil tudi dvodnevno glasbeno delavnico. Na vrhuncu večera je nastopil v duetu z vodjem festivala Zlatkom Kaučičem. Njuna pripoved je bila presunljiva. Pravi prikaz sproščene ustvarjalne improvizacije, ki je v Mintonovem primeru še toliko bolj neposredna, saj zvočne podobe ustvarja samo z glasom. Kaučičevo iznajdljivo rabo raznovrstnih glasbil in zvočil je Phil Minton dramaturško dopolnjeval z vsemogočimi ustnimi sredstvi.
Svojo veščino in dediščino je v dveh dneh na delavnici delil z enajstimi udeleženci, ki so sklenili festival z zvočnim zborovskim crescendom.
