Sonic Motion - iskanje novih zvočnih dimenzij

Po predelanih jazz standardih, ki jih je posnel v duetu s pianistom Markom Črnčecom, na plošči Motion in Two Dimensions, je jazzovski trobentač Igor Matković v svoje glasbeno raziskovanje vpeljal elektronske zvočne efekte in se premaknil na polje jazzovske ambientalne glasbe. Svoj avtorski prvenec Sonic Motion bo danes predstavil v Kinu Šiška.

Če sledimo naslovom skladb na albumu, vaša glasba teče od kaosa, do roba – a ne čez, prisluhne intuiciji in najde notranji mir. Gibanje ima v vašem ustvarjanju očitno poseben pomen.

Naslovi skladb State of Mind, Intuition, Approaching Chaos, On The Edge, Inner Voice... napeljujejo na vprašanja, s katerimi sem se ukvarjal v obdobju ustvarjanja. Razmišljal sem o soočanju s strahom, ki hromi današnjo družbo in je postal samoumevno prisoten, ter se trudil slediti intuiciji, ki je odmik od vseh racionalnih odločitev. Plošča je odraz mojega stanja v obdobju, ko sem se zalotil, da sem se ujel v neke okvirje in se jim poskušal izviti. Skozi ta projekt, sem iskal nov zvok, ki bi ga razvijal naprej ali pa ga čez čas ovrgel.

Je ta nov zvok predvsem elektronski? Nekateri menijo, da je bilo v jazzu – v harmonskem, ritmičnem smislu – že vse povedano...

Težko bi rekel, da je bilo povedano vse. Jazz se razvija v različnih smereh. Tako harmonsko, ritmično, kot zvokovno. Bolj se mi zdi pomembno, kako so ti prijemi uporabljeni in kaj povedo. Vsekakor me bolj vleče v eksperimentiranje z zvokom. Čeprav sem v mladosti vedno poslušal tradicionalne trobentače kot sta Clifford Brown in Freddie Hubbard, so kasneje name velik vtis naredili tudi Jon Hassell, Erik Truffaz, Nils Petter Molvaer, Cuong Vu …

Sam sem med snemanjem plošče uporabljal tudi kitarske efekte, da bi dosegel želeno atmosfero. Predstavljati trobento v drugačnem kontekstu mi vedno predstavlja izziv. Na živih koncertih je še več prostora za take eksperimente.

»Tvoje življenje je samo tvoje. Ne dopusti, da se zdrizne v zatohlo podrejenost. Bodi pozoren. Obstaja izhod,« v prostem prevodu pravi Bukowski v poemi Smejoče se srce, ki jo vrtite med skladbami na živih nastopih. Je bil Bukowski eden od navdihov za to glasbo?

Med koncerti rad uporabljam tudi govorjeno besedo, da podkrepim sporočilnost svoje glasbe. Moje tedanje preizpraševanje se lepo zrcali tudi v omenjeni pesmi The Laughing Heart. Vendar je bilo navdihov za Sonic Motion veliko. Navdih težko točno lociram. Plošča je posledica vsega, kar sem absorbiral v zadnjih letih. Danes so informacije dostopne na vsakem koraku. Že preko socialnih omrežij, kot sta Twiter in Facebook lahko ažurno slediš dogajanju v glasbenem svetu. Trobentač Nicholas Payton je preko omrežij mobiliziral enako misleče glasbenike in ustvaril pravo gibanje, ko je poskušal redefinirati pojem jazza. Sam te stvari opazujem z distance, a se me seveda dotaknejo.

V zadnjem času glasbeniki za svoje plošče radi najemajo tuja zveneča imena. Vi ste zbrali domačo zasedbo.

Pri jazzu je izbira glasbenikov, s katerimi uresničuješ svoj avtorski projekt, zelo pomembna, saj skozi komunikacijo vplivajo na potek ustvarjanja. Zato se mi zdi pomembno, da sem za svoj projekt izbral dobre glasbenike, s katerimi sem že večkrat sodeloval. S svojimi karakterji so veliko prispevali k moji glasbeni ideji. Marko Črnčec je bil očitna izbira. Je odličen jazz pianist, odprt do drugih glasbenih zvrsti. Srbski bobnar Vladimir Kostadinović ima močne korenine v jazzovski tradiciji, kar je v kombinaciji z modernejšim pristopom, to kar iščem. Basist Robert Jukič pa do kompozicij vedno pristopi z veliko mero kreativnosti, kar je pokazal v nizu svojih avtorskih projektov.

Jazz se že nekaj časa izmika enostavni žanrski klasifikaciji. Kako kot profesor jazz trobente in skupinske igre na KGBL to zvrst približate mlajši generaciji?

Nočem jim vsiljevati kakršnihkoli pojmov o zvrsteh jazza, ki naj bi bile primerne zanje. Vsak pride v glasbo po svoji poti in se razvije skladno s svojim karakterjem in željami. Trudim se jim predstaviti čim več različne glasbe, da lahko sami sledijo zvoku, ki jim je blizu. In to včasih ni nujno jazz. Seveda je v njihovem obdobju najbolj pomembno z vajo pridobiti tehnično znanje in napredovati tako, da se bodo v improvizaciji čim bolj svobodno izražali. Pri tem sem najbolj nepopustljiv.