Sprehod skozi glasbeni teater Vite Mavrič

Jutri bo imela Vita Mavrič v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma veliki koncert z gosti ob 30-letnici umetniškega delovanja in izidu novega albuma Sprehod. Na ta oder se vrača dve leti po velikem finalu festivala šansonov La vie en rose. Kakovost glasbenega gledališča je postavila na visoko raven in ga tako uveljavila, da je v številnih različicah postal del našega kulturnega vsakdana.

S Café teatrom, avtorskimi glasbenimi predstavami in šansonom je močno zaznamovala slovensko kulturno dogajanje. Na velikem koncertu z gosti pa bo proslavila tudi izid novega albuma. Zanj Mavričeva pravi, da je to enostaven album, skupek njej najljubšega s primesjo novosti, katerih avtor je Jani Kovačič.

Vprašali smo jo, ali ni mogla dolgo zdržali brez šansonjerskega večera v Cankarjevem domu. »Festival La vie en rose ni bil moj osebni večer. Bil je predvsem večer vseh drugih, bila sem njegova umetniška vodja, občinstvo sem zgolj vodila skozi njihove zgodbe. Tokratni koncert je moj prvi samostojni večer v Gallusovi dvorani.«

Skok na glavo v prazen bazen

Ko je začela s Café teatrom in kasneje ustvarila še festival, je bila zelo mlada, pravi. »Mladost ima v sebi vso moč in norost tega sveta. Med drugim se mi takrat ni niti sanjalo, v kaj se spuščam, kaj šele da bo vse skupaj trajalo dvajset let, da se bo vmes zgodil še festival, pa niti slučajno. Skočila sem na glavo v prazen bazen, jo odnesla z nekaj bušk in preživela.

Izčrpana sem bila predvsem od vloge producenta, razpisov, financ, bilanc, iskanja sponzorjev, prepričevanja raznih medijev, da je vredno vlagati v ta projekt, ga podpirati. Ko sem se odločila, da pod obe blagovni znamki Café teater in La vie en rose potegnem črto, sem bila skrajno naveličana borbe z mlini na veter. Napolniti Gallusovo dvorano ni šala, z glasbeno zvrstjo, ki je v vseh pogledih v deficitu, pa še posebej ne. A z leti nam je občinstvo začelo slediti, zato sem mu še danes hvaležna za zaupanje. La vie en rose smo gradili skupaj, z neko čudežno vzajemno energijo. Na te večere imam same lepe spomine. Ozadje vsega skupaj pa je vedno zgodba zase.«

Vita Mavrič je umetnica, ki je pri nas spet oživila zanimanje za kabarejsko in šansonjersko odrsko dejavnost. Mogoče je tudi zaradi njenega delovanja takih dogodkov po Sloveniji vse več. Po njenem je bil v 90. letih prejšnjega stoletja Café teater res svojevrstna atrakcija, saj je bila Ljubljana takrat precej pusta in brezbarvna. »Danes je vse precej drugače in to nikakor ni moja zasluga. Čas gre pač naprej in ne nazaj. Fino se mi zdi, da je tako.«

Nove interpretacije

Mavričeva je zadovoljna, da so njena šansonjerska semena dobro vzklila. »Če na vašo metaforo odgovorim z metaforo, lahko rečem le, da bodo semena zares vzklila šele, ko se bo našel nekdo, ki bo pripravljen poskrbeti, da bi iz zasejanega tudi kaj zraslo, se presadilo in na novo zasadilo. Na splošno se mi zdi, da drvimo v čas, ko se ljudje ne delimo več na tiste, ki ustvarjajo, in na tiste, ki v ustvarjenem uživajo, temveč vse bolj tudi na tiste, ki jim je vseeno. Teh je vedno več.«

Vita Mavrič je pripravila koncertni večer, ki niti ne bo povzetek njenih treh ustvarjalnih desetletij iz preprostega razloga, ker tega ni mogoče stlačiti v en večer. Tako bo občinstvo deležno le nekaj fragmentov. »Odločila sem se za koncept, ki se v osnovi dotakne vsakega od avtorjev, vendar v novih preoblekah in interpretirano z današnjega zornega kota. Sprehodila se bom od Berlina do Pariza, se vmes izgubila med klezmerjem in rusko romanco in se vrnila nazaj, na tla domačega Parnasa. Velik zalogaj, brez ene same ponovitve. Precej utopično.«

V vseh teh letih je v različnih vlogah sodelovala s številnimi umetniki. Mnogi med njimi so njene sorodne duše, na prvem mestu pa je zagotovo pianist Jaka Pucihar. Je ključna oseba njenega delovanja in že 22 let sta v ustvarjalni simbiozi. Je avtor vseh aranžmajev, tako na albumu kot na koncertu, ves glasbeni del pa poteka pod njegovim vodstvom. »Privilegij je imeti ob sebi osebo, kot je Jaka, saj je profesionalec in garač brez primere ter brezpogojno predan glasbi,« dodaja Mavričeva.

Sedenje na tronu

Festival La vie en rose je bil nekakšna glasbena parada novih in tudi uveljavljenih glasbenikov, ki so se tam pojavili v drugačnem okolju. To je bila vseskozi njegova rdeča nit. Hkrati pa je bila to tudi oblika podpore uveljavljenih umetnikov oziroma mentorstva prihajajočim. To bi bilo res prelepo, da bi bilo lahko resnično, meni Mavričeva. »Mentor mora znati ustvariti lastno, zdravo konkurenco. Da pa bi to lahko dosegel, mora najprej pustiti svoj ego zunaj, pred hermetično zaprtimi vrati. A takih ne srečam več veliko. Svet je še vedno tako narejen, da večina raje samozadostno sedi na tronu in obožuje lasten odsev v ogledalu. Mentorji in meceni so najbrž res preteklost.«

Vita Mavrič je vedno obkrožena z vrhunskimi glasbeniki. Tudi na letošnjem glasbenem večeru ima nekaj posebnih gostov. Pravi, da je vse skupaj tako pripravljeno, da skoraj ničesar ne sme izdati. »Raje povabim gledalce, naj se pustijo presenetiti. Lahko rečem le, da bo večer scensko, gibalno, vizualno in glasbeno zelo razgiban. Ne bo običajen koncert, prej glasbena predstava. V posebni interakciji sem z Borisom Benkom iz dueta Silence in s harmonikarjem Janezom Dovčem. Oba zelo cenim in se veselim našega skupnega sodelovanja. Na obisk pride moja prijateljica Clara Moreau, na kratko in meni v veselje. Na odru bo mogoče slišati simfonični orkester, povsem na novo sestavljeno skupino Kompanija Rusalka, s kvartetom Akord bom obudila program klezmerja, kot stalnica večeru pa bo zasedba, ki smo jo na festivalih La vie en rose poimenovali kar Café teater band, v njej pa so Primož Grašič, kitara, Aleš Avbelj, baskitara, Marko Juvan, bobni, in Dejan Vidovič, harmonika, ter kot vodja Jaka Pucihar na klavirju. To bo poseben junijski večer, večer lepe glasbe in zares sijajnih besedil.«