Tiskane izdaje
Projekt Fortuna Fauvelu ne bo par!, ki je bil premierno izveden včeraj v SNG Maribor, Karmina Šilec, dirigentka zbora Carmina Slovenica, primerja s ponovno uprizoritvijo opere Črne maske Marija Kogoja, saj gre za edino glasbeno-scensko delo Lojzeta Lebiča, ki je sedaj prvič natisnjeno.
Gre za ponovno izvedbo oziroma uprizoritev tega Lebičevega dela po skoraj treh desetletjih. Kot poudarja Šilčeva ta, »alegorična gotska romanca«, ki obravnava večne subverzivne resnice, da je oblast despotna in lakomna ter pozablja na naravno enakost med ljudmi, s svojim prepletom zgodnje in sodobne glasbe idealno sodi v programsko usmerjenost Carmine Slovenice.
Obenem Lebičeva kompozicija po besedah skladatelja učinkuje kot smerokaz v preteklost, kot prosojna »zavesa«, izza katere poslušalec spremlja peripetije zgodnjega 14. stoletja, zavedajoč se, da to ni »pravi čas« dogajanja.
Delo temelji na enem najzgodnejših glasbeno-scenskih del Romanu de Fauvel, ki ima zaradi svoje kompleksnosti pomembno mesto v zgodovini glasbe, literature in tudi vizualne umetnosti. Na vsebinski ravni se ukvarja s človeškimi značajskimi pomankljivostmi, kot so oblastnost, pohlep, priliznjenost, zavist, strahopetnost in skopost, človeštvo je skozi prizmo političnega in cerkvenega simbol vsega, kar je narobe z našo družbo, osrednja metafora za dekadenco in moralno gnilobo pa je častihlepen srednjeveški osel.
Literarno in filozofsko »podzemlje«
Delo izhaja iz francoske alegorične romance v verzih o oslu, ki je kot nasprotje junaškemu pesnjenju nastala v krogu uradnikov francoskega dvora, kot so Gervais du Bus, Raoul Chaillou de Pesstain in znameniti začetnik glasbene ars novae, skladatelj Philippe de Vitry.
Gre za nekakšno literarno in filozofsko »podzemlje« tedanjega časa, ime hibridnega polčloveka/polosla v naslovni vlogi pa ima dvojni pomen – pomeni »lažno tančico« in obenem tvori akrostih s ključem do šestih naglavnih nečednosti. Fauvel se dviga v ospredje na francoskem dvoru zaradi »čudnega vrtenja Fortuninega kolesa«, njegov absurdni vzpon do kralja odraža, kako je božji red obrnjen na glavo, ko človeštvo dopusti nadvlado živali, zlu je dovoljeno vladati, medtem ko je dobro prisiljeno trpeti.
Skozi lik Fauvela se smeši človeški egoizem, hedonizem, hinavščina in ekscesi vladajočih stanov – tako posvetne kot cerkvene oblasti. Fauvel je inkarnacija grehov, nerazumnosti, nezanesljivosti, oblastnosti, priliznjenosti (roman je rodil tudi angleški izraz »curry Fauvel« oziroma curry favor – pridobiti usluge s prilizovanjem). Barva dlake rdeče-rjavega osla Fauvela prinaša dodatno simbolno dimenzijo, saj odtenek »fauve« predstavlja barvo nečimrnosti, barvo zla in prevare.
Skladatelj Lebič v svojem opusu sicer nima neposredno politično angažiranih del in o ustvarjanju Fauvela je dejal, da mu je šlo za »za širše, bolj temeljne stvari med politiko, posameznikom, družbo in glasbo«.
Zvočno dogajanje poteka na treh ravneh: na arhaični, z glasbeno govorico, kakršna je bila v navadi na začetku 14. stoletja, ob prelomu med ars antiquo in ars novo, zajeti so takratni oblikovni tipi, monodično in polifono petje ter glasbeni diktus časa; na ravni dramskega sporočanja, pripovedi, katere odmaknjenost je nakazana tako, da se nekateri akterji oglašajo iz zvočnikov ter na refleksivni ravni, ki ji je posvečena glavna skladateljska pozornost, tu se v glasbeno radikalizirani obliki z današnjimi kompozicijskimi sredstvi posredujejo psihološka stanja, kot jih ustvarjajo poudarki iz pripovedi.
Iz temne smo
Leon Stefanija je v zapisu Satira v glasbi zapisal, da se Lebič ne izhaja iz sopostavljanja banalnega in vzvišenega, temveč prej iz občega videnja in zasebnega občutenja sveta – sveta glasbe in sveta človekovih doživetij. In četudi je skladba izrazito svetovnonazorsko naravnana, odkrito utopistična in s privlačnim navdihom nekakšne rapsodične dramaturgije, je Fauvel unikatna forma, ki ne išče zavetja glasbene zvrsti, temveč si jemlje »uporabne posameznosti« celotne zgodovine glasbe.
Naslovnik Lebičeve satire ni umetnik sam in njegovo mesto v okolju, temveč človekova prastara spremljevalka značajska šibkost, tista brezosebna, brez naslova, doma pri sleherniku. Družbenost je v Lebičevem delu pravzaprav postavljena na pomožno črto: kot objektivni pokazatelj človekovega osebnega nelagodja, glavni naslovnik ni človekova kultura, temveč posameznikova nrav.
Lebič ob tem ne »šifrira sporočil« s pomočjo določenih nadjezikovnih, kulturno pogojenih kod, citatov ali žanrov, temveč se z akustično mimetiko in gestikulacijo opira na predjezikovno, »elementarno šifrirano« izpovednost zvoka kot naravnega protipola govorjenemu jeziku.
Po današnji premieri v SNG Maribor v izvedbi zbora Carmina Slovenica ter s sodelovanjem glasbenikov Nina Mureškiča, Žarka Ignjatoviča, Žive Horvat in Nadje Stegne bodo Lebičevo delo spomladi uprizorili tudi Theatre Basel v Švici in sicer s tamkajšnjo zasedbo operne hiše. Mariborski zbor Carmina Slovenica pa bo tudi v tej sezoni nastopil na številnih gostovanjih. med drugim bodo s projektom Toksični psalmi, ki je januarja letos doživel izjemen uspeh v New Yorku na festivalu Prototype, odprli enega največjih opernih festivalov v Evropi, in sicer Operadagen (Dnevi opere) v Rotterdamu.
