Tiskane izdaje
Takšnih in drugačnih družinskih zasedb v svetu glasbe sicer ni malo, vendar godalnih kvartetov, sestavljenih iz štirih bratov, vendarle ni prav veliko. Tradicijo, ki so jo začeli bratje Müller v prvi polovici 19. stoletja, pri nas nadaljujejo bratje Feguš, ki bodo danes s koncertom na prostem obeležili svoj jubilejni petstoti nastop.
Okrogla številka sicer sama po sebi ne predstavlja posebne prelomnice, dokazuje pa uspešnost mariborskega kvarteta, ki se je v dvajsetih letih profiliral kot ena naših najbolj prepoznavnih komornih zasedb. Filip Feguš in Simon Peter Feguš na violini, Andrej Feguš na violi in Jernej Feguš na violončelu so si instrumente izbrali bodisi po lastnih željah, bodisi glede na njihove afinitete in predispozicije, vsekakor pa ne na podlagi vnaprejšnega načrta, da bi sestavili godalni kvartet.
V ozadju je bil vsekakor njihov oče Maksimiljan Feguš, v času njihovega otroštva – med najstarejšim in najmlajšim bratom je le pet let starostne razlike – zborovodja v mariborski operi. Namesto popularne so tako že od malih nog poslušali predvsem klasično glasbo, do prvih poskusov, da so zaigrali skupaj pa je prišlo bolj ali manj spontano. Vendar je bil njihov prvi mentor profesor Radovan Marvin, ki je vodil zasebno glasbeno šolo, logično nadaljevanje je bilo šolanje na srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru, kjer jih je poučeval Bojan Cvetrežnik, kjer je tudi padla dokončna odločitev, da bodo kariero nadaljevali s skupnim muziciranjem.
In nato šolanje v tujini. Vse prej kot enostavne poti vsaj dvakrat tedensko na Koroški glasbeni konzervatorij v Celovcu, kjer so našli odličnega pedagoga, avstralskega profesorja Briana Finlaysona, ki jim je ob odličnem tehničnem znanju dal tudi osnovne smernice za delo v okviru godalnega kvarteta. Sledila je pot v Firence, kjer so na glasbeni šoli Fiesole, kamor jih je povabil sloviti violist Milan Škampa, z njim in Pierom Farullijem pa so študirali po sklopih, identičnim tako imenovanim mojstrskim tečajem. Še bolj inspirativna je bila mojstrska delavnica pri znamenitem violinistu Isaacu Sternu v Carnegie Hall v New Yorku, kjer so se ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja zbirale najboljše godalne zasedbe iz vsega sveta.
Kot je dejal Andrej Feguš je bilo to izjemno impulzivno obdobje, godalni kvarteti so postajali vse bolj popularni, vendar scena za razliko od sedanjega časa še ni bila tako zasičena, tako da pot do mednarodne uveljavitve ni bila tako strma kot danes. Znanje so dopolnjevali še pri članih številnih drugih svetovno znanih kvartetov kot so Alban Berg Quartet, Amadeus Quartet, Borodin Quartet, Emerson Quartet, Juilliard Quartet, LaSalle Quartet ali Guarneri Quartet, vrhunske standarde pa so dosegali kljub številnim finančnim omejitvam, če omenimo le povsem neprimerljivo kvaliteto instrumentov, kjer se niso mogli primerjati z drugimi glasbeniki, ki so do svojih dragih in seveda vrhunskih glasbil prišli s pomočjo donacij in fundacij.
Tudi izleti v nove zvrsti
Repertoar so vedno izbirali zelo pretehtano, ena od konstantnih želja pa je bila širitev programa izven ustaljenih okvirov. Na koncertnih odrih pač prevladuje okoli petdeset najbolj popularnih skladb za godalne kvartete, najbolj priljubljena so seveda Haydnova, Beethovnova in Mozartova dela, kar je velika škoda, še zlasti ker je za takšno zasedbo po besedah Andreja Feguša na voljo zelo veliko del sodobnih skladateljev. Številni skladatelji namreč prav godalni kvartet ocenjujejo kot optimalno zasedbo za pisanje partitur, saj je obenem dvolj kompleksna ter tudi dovolj fleksibilna, veliki simfonični orkestri so praviloma konzervativni in težko v svoj program uvrstijo sodobna ali celo aktualna dela.
Kvartet Feguš je tako med drugimi doslej krstno izvedel dela različnih slovenskih in tujih skladateljev Primoža Ramovša, Antona Lajovica, Damijana Močnika, Albina Weingerla in Dafine Zeqiri. Posneli so dve zgoščenki, prvo z deli Leoša Janáčka in Mauricea Ravela, drugo s skladbami Huga Wolfa in Antona Weberna, sedaj je v pripravi tretja, ki naj bi izšla do konca letošnjega leta. Tokratni studijski projekt bo posvečen mariborskim skladateljem oziroma tistim, ki so na kakršen koli način povezani z njihovim rojstnim mestom, denimo Anton Lajovic, Viktor Parma ali Tomaž Svete, na albumu pa bo tudi skladba njihovega očeta Maksimiljana Feguša. Ta je prva, ki je bila napisana prav zanje, če izpustimo dve skladbi Primoža Ramovša, ki ju je posvetil bratom Feguš, vendar tedaj še otrokom in ne profesionalnim glasbenikom.
Občasno so pripravljeni tudi na eksperiment oziroma občasne izlete v drugačne glasbene zvrsti. Tako so nastopili s flavtistom, saksofonistom in skladateljem Vaskom Atanasovskim, pa z violončelistom in igralcem Tilnom Artačem, big bandom graške glasbene akademije, zelo odmeven je bil skupni projekt s švicarskim skladateljem in saksofonistom Danielom Schnyderjem, ki deluje v New Yorku in ki v svoj program inkorporira elemente tako klasične, kot tudi orientalske in jazzovske glasbe. Andrej poudarja, da crossover priredbam in aranžmajem, ki so danes vse bolj priljubljeni, načeloma ne nasprotuje, saj so pomemben faktor pri populariziranju klasične glasbe, vendar se za dokončen prelom z dosedanjim načinom dela za razliko od nekaterih drugih uveljavljenih klasičnih glasbenikov nikakor ne bodo odločili.
Vendar tudi današnji jubilejni petstoti koncert, ki ga bodo pripravili na prostem in sicer ob arkadah pri ribniku v mariborskem mestnem parku, nikakor ne bo zelo resnoben. Andrej Feguš podrobne vsebine ne želi vnaprej predstaviti, bodo pa poslušalci, ki bodo ob poslušanju glasbe lahko srkali tudi šampanjec, slišali dela Bacha, Čajkovskega in Dvořáka, pa tudi bolj lahkotne melodije, med drugim priredbe nekaterih filmskih glasbenih del.
