Tiskane izdaje
Zakaj ste se odločili za violino?
Moja mama je glasbenica, uči klavir na ljubljanskem Konservatoriju, zato je doma vedno prevladovala glasba. Spominjam se, kako sem nekajletna najraje spala kar pod klavirjem. Ker je klavir že igrala starejša sestra, sem začela z violino. Takoj sem začela igrati na nižji glasbeni šoli v Ljubljani, pri profesorju Arminu Sešku. Starši so se zelo angažirali, mene in sestro so najmanj dvakrat na teden iz Radeč vozili v Ljubljano. Včasih je pomagala še babica. Tudi kasneje so mi zelo pomagali, saj so me starši dve leti vozili na ure k profesorju Igorju Ozimu in profesorici Vondži Kim Ozim v Salzburg.
Na Akademijo za glasbo sem se vpisala že med študijem na Konservatoriju. Zadovoljna sem, da sem naredila tudi maturo, saj sem imela na srednji šoli odlične profesorje, rada sem imela vse predmete, tudi matematiko. Vedno me je zanimalo veliko stvari, a na koncu mislim, da se moraš osredotočiti na eno, če želiš biti uspešen.
Zakaj so vas vozili v Ljubljano, saj Radeče imajo glasbeno šolo?
Imajo, vendar smo se odločili, da se bom začela učiti glasbo v Ljubljani.
Spodbuda staršev je bila torej ključna.
Ja. Tudi sicer sem imela okoli sebe vedno dobre ljudi, veliko jih je, ki pridejo na moje koncerte in me spodbujajo. Člani družine pa so tako ali tako vedno na mojih nastopih in mi stojijo ob strani.
Mar niste tega nikoli doživljali kot prisilo? Vas priganjanje k vadbi ni nikoli motilo?
Včasih me je tudi motilo, ko sem bila mlajša, ampak zdaj je igranje violine že dolgo moj način življenja in bi ga pogrešala. Kadar mi je težko, se zavem, da sem v tem res dobra in da me to izpopolnjuje.
Ste radi tekmovali?
Ja. Tekmovanja so me zanimala. Mama je v meni dovolj zgodaj prepoznala talent in me je pravilno usmerjala. To je bil vedno poseben dogodek. Spominjam se, kako sva se zvečer odpravili iz Slovenije in bili zjutraj na Češkem, kjer sem se udeleževala poletnih šol. Vse skupaj sem jemala in doživljala bolj kot dogodivščino. Vedno je bilo prijetno vzdušje, naučila sem se veliko novega, slišala dobre violiniste svojih let, ki so imeli podobne cilje kot jaz.
Kako pomembna za igranje violine je tehnika?
Veliko je tehnik, a na koncu niti ni pomembno, katero tehniko imaš, samo da funkcionira. Če imaš talent in znaš začarati ljudi v trenutku nastopa, si naredil svoje.
Vas je zanimalo tudi komponiranje?
Harmonijo sem imela vedno zelo rada, zanimivo se mi zdi tudi analiziranje skladb, ampak nikoli nisem imela prave želje ali ideje za komponiranje. Včasih težko razumem moderno glasbo, zato se trenutno bolj posvečam izvajanju klasičnega repertoarja. Zdi se mi, da moram spoznati še veliko klasične glasbe, da bom lahko razumela sodobno.
Pri razvoju mladega talenta so zelo pomembni tudi profesorji …
Seveda. Jaz sem imela srečo, da me je usmerjala mama, ki pripada glasbenemu svetu in je vedela, s katerim profesorjem bi se najbolje ujela. Na akademiji me je poučeval profesor Novšak in ravno ure z njim so mi odprle nov svet. Hotela sem se naučiti več, raziskati glasbeni svet zunaj Slovenije.
Kako pomemben je sam inštrument?
Zelo. Najprej sem si violino izposojala. Potem smo našli staro violino avstrijskega izvora, ki pa mi kmalu, še posebej pri igranju solo z orkestrom, ni več ustrezala, saj je bila pretiha – bolj primerna za komorno igro. Nato sem igrala na violino Sebastiana Zensa in z njo zmagala na Brahmsovem tekmovanju. Zdaj sem za več let dobila v uporabo staro violino francoskega izdelovalca J.-B.-ja Vuillauma, s katero sem zelo zadovoljna.
Živite v Švici?
Ja, zdaj živim že dve leti in pol v Zürichu. Ta mesec bom končala magistrski študij, smer orkestrska diploma, februarja pa bom nadaljevala študij v smeri Solisten Diplom pri profesorici Nori Chastain. V Sloveniji dobimo zelo dobre osnove iz harmonije in kontrapunkta, tako da se mi zdijo tukajšnji teoretični programi precej preprosti. Res pa je, da so študenti, s katerimi se družim, izjemni poustvarjalci in prijetni ljudje, kar me dodatno stimulira. Živim in delam v okolju, v katerem spodbujajo mlade umetnike in je klasična glasba zelo cenjena.
Ste varovanka Ustanove Gallus. Kakšne ugodnosti ali prednosti vam ponuja tovrstna ustanova?
Gospod Bole ima veliko znanstev, zato mi je lahko omogočil številne nastope, ki so mi vnaprej zagotavljali prepoznavnost, da sem lahko dobila nove štipendije. Od spomladi 2014 imam štipendijo Notenstein Akademie St. Gallen, kar je bistveno za nadaljevanje mojega študija.
Igrali ste že z orkestri. Kaj pa sodelovanje v komornih sestavih?
Igra v komornih sestavih me zelo zanima, a je včasih težko najti prave ljudi, s katerimi se dobro ujameš, saj se moraš dobro razumeti ne samo strokovno, ampak tudi osebno. Je pa komorna igra moja velika strast in v njej zelo uživam, pa naj bo to recital s pianistom, trio, kvartet ali igra v orkestru. Hvaležna sem, da sem imela možnost biti eno leto praktikantka v Tonhalle orkester Zürich, kjer sem se veliko naučila. Trenutno se posvečam samostojnim nastopom, saj si želim razviti še več fantazij in idej v igranju, spoznati, kaj vse se še lahko naučim in dam od sebe na odru.
Kaj najraje igrate?
Težko bi se odločila za eno obdobje. Zelo je odvisno od mojega počutja, mogoče pa se trenutno najbolje počutim v romantiki. Eden mojih najljubših skladateljev je zagotovo Beethoven. Privlači me njegova ekstremnost, rada bi ga bolje razumela.
Imate pred nastopi tremo?
Ja, vedno, to je normalno. Pred koncerti imam svoje rituale, potrebujem svoj mir. Ko stopim na oder, si želim v danem trenutku pokazati največ, kar lahko.
So vas kdaj zanimali komercialnejši nastopi?
Ne. Ne morem se naveličati klasike, ker se z njo počutim tako dobro in ker moram odkriti še toliko novega.
Kdaj vadite?
Igranje violine je moj način življenja in ker vse posvetim temu, težko merim čas vadbe v urah. Najmanj eno uro na dan se ukvarjam s tehničnimi vajami, nato se posvetim skladbam.
Je mama še vedno vaša prva svetovalka?
Ja, še posebej glede programov in tekmovanj.
Še tekmujete?
Zdaj nekaj let nisem tekmovala, ker sem se v Švici med študijem posvečala predvsem drugim stvarem. Hotela sem najti svoj mir, najti svoj način igranja. Menjava okolja in čas, ki sem ga imela zase, sta mi dala svobodo in sproščenost v glavi. Glasbeni svet postaja vse bolj perfekcionističen, na tekmovanjih vladajo strogi, vrhunski kriteriji. Zato moraš biti tudi dovolj samozavesten, zrel in prepričan o svojem igranju, če si želiš zmagati.
Kakšni so vaši načrti?
Triindvajsetega januarja igram v Mariboru z Zagrebškimi solisti in koncerta se že zelo veselim. Letos bi se rada udeležila nekaj tekmovanj in uspešno nadaljevala študij v Zürichu. Trenutno se intenzivno posvečam solistični karieri, ne vem pa še, ali mi bo uspelo. V prihodnosti bi me veselilo tudi delo koncertnega mojstra, nikoli pa ne veš, kaj prinese življenje. Sicer pa menim, da je najbolj pomembno ohraniti optimizem in ljubezen do tistega, kar počnemo.
