The Fall: »Brezplačna glasba je drek«

Improviziran pogovor z vodjo angleške zasedbe Markom E. Smithom, neuničljivim likom, ki je s skupino že 35 let

Objavljeno
08. november 2011 09.11
Posodobljeno
08. november 2011 09.11
Andraž Kajzer
Andraž Kajzer

Kultna angleška zasedba The Fall je po petintridesetih letih izdala devetindvajseti­ studijski album Ersatz G. B.. Z vodjo zasedbe in edinim stalnim članom Markom E. Smithom smo se srečali na šibeniškem ­festivalu Terraneo.

Ko govorimo o The Fall, pravzaprav govorimo o vodji in glasu zasedbe Marku E. Smithu in neštetih glasbenikih, ki so v skupini zdržali od enega dneva do nekaj let (Wikipedija jih je naštela več kot petdeset). Mark E. Smith je preprosto neuničljiv lik, ki z zasedbo deluje že ­petintrideset let, in to precej dejavno, saj je pravkar izdala devetindvajseti studijski album. The Fall ni nikoli dosegel širšega občinstva, je pa pridobil kultni status in veliko zagretih oboževalcev, med katere se je zapisal tudi John Peel – radijska ikona, ki je zasedbo promoviral že od začetkov ter jih označil za »vedno drugačne, a vedno iste«.

The Fall je ena zasedb, ki se ni ravno visoko uvrščala na lestvice, je pa vplivala na številne skupine: na prav tako legendarne Sonic Youth, Nirvano, Faith No More in The Birthday Party, pa tudi na novejša These New Puritans in LCD Soundsystem. Avgusta so gostovali na šibeniškem festivalu Terraneo, kjer je v lokalu bližnjega hotela na vprašanja odgovarjal eden večjih ekscentrikov popularne glasbe – Mark E. Smith.

 

Štiriinpetdesetletnik majhne postave, z obrazom, ki ga ne morete zgrešiti, je kljub dopoldanski uri nemudoma naročil veliko pivo in kozarec vodke ter se prepustil prestrašenim novinarjem. Hrvaški novinarski kolega pri štiridesetih je na primer opazno trepetal, pa ne zato, ker je gospod Smith zanj legenda, ampak tudi, ker slovi po tem, da se lahko prav močno znese nad novinarji.

Težko razumljiv 
in nepredvidljiv

Ko je vznemirjeni novinarski kolega končal in se še vedno malce tresel, sem tudi sam dobil prostor ob Marku E. Smithu, ki mi je podal tresočo roko. Nemudoma mi je bilo jasno, da je Smith tudi v živo tak kot na odru. Da govori tako, kot poje. Je težko razumljiv in nepredvidljiv – na koncertu, ki je sledil zvečer, je na primer ugašal ojačevalce, premikal mikrofone na bobnih, medtem ko je očitno vsega vajena zasedba, v kateri je tudi njegova žena, mirno prenašala, da se jih, na primer, ni slišalo.

Tokrat je bil Smith hkrati skrivnosten in precej dobrovoljen, vendar je človek ob njem vseeno nekako na trnih. Tudi vprašanja kroji po svoje. Včasih se jim izogne z gromkim smehom, drugič tako, da začne pripovedovati o nečem drugem.

»Vedno manj mi je všeč letenje. Starejši si, slabše je. Ampak me ne moti toliko polet sam kakor letališča. Ljudje na letališčih,« je ­potarnal Smith, ki je iz Manchestra že dan prej priletel v Šibenik. Festivalsko-glasbena družba mu ne diši. »Druženje z glasbeniki je res dolgočasno. Sem pisec in pevec.«

V enem izmed intervjujev je nekoliko osorni moderni poet celo izjavil, da je najdražja stvar, ki jo je kupil, človeška duša. Ob tej domislici se je nenavadno zasmejal, nagnil kozarec s pivom in po premisleku vprašal: »To sem rekel? Mogoče … Nisem tako mislil.«

The Fall kljub neštetim menjavam v postavi, devetindvajsetim studijskim albumom in dolgim seznamom legendarnih živih posnetkov (John Peel Sessions op. p.) ne odneha. »Del mene hoče nehati. Ampak nato me nekaj v glasbi razjezi in me spet požene naprej. Nimam načrtov. Ravno smo končali novo ploščo. Glasbena scena se je precej spremenila,« je pripovedoval o svojem zagonu in današnjo glasbeno industrijo primerjal s tisto z začetkov njegove zasedbe.

»Današnja scena je nenavadna. Brezplačna glasba je drek. Danes ne bi več začel z zasedbo, razen če bi bil bogat. Sicer mislim, da nimaš veliko možnosti.« »Včasih sicer ni bilo nič boljše,« je smeje pristavil. »Danes lahko album narediš na računalniku. Ampak jaz grem še vedno raje v studio, poiščem glasbenike … Ne pa da sedim v spalnici za računalnikom.«

Mark E. Smith je znan po tem, da brez dlake na jeziku spregovori o glasbi, ki mu ni všeč, pa tudi 
v aktualni sceni najde všečne stvari: »Ja, je nekaj dobrih bendov. Všeč mi je ta res težek drum 'n' bass. Ampak ni drum 'n' bass.« Po premlevanju, kako se že imenuje ta novodobni žanr, sva se spomnila na trenutno precej bolj aktualni dub-step: »Ja, to, ja! To mi je všeč. Dobro zveni.« Tudi ta je, sicer po poslušanju sodeč precej posredno, vplival na novo ploščo, ki je izšla za londonsko neodvisno založbo Cherry Red. »Mislim, da vpliva. 
V tem trenutku hočem namreč pri The Fall bas potisniti v ospredje,« je razložil in zvečer med nastopom na basovskem ojačevalcu večkrat sam obrnil gumb za jakost.

Ploščo Ersatz G.B. je zasedba The Fall posnela v Londonu, ki je za Smitha, rojenega v delavski družini blizu Manchestra, precej absurdno okolje, zato se avgustov-skim izgredom, ki so bili med najinim pogovorom nadvse aktualni, ni čudil.

»London je nenavaden... če na primer pogledamo Chelsea. Najbogatejši ljudje v državi živijo v eni ulici in se vozijo v avtomobilih, ki stanejo pol milijona funtov, mimo njih pa hodijo ljudje brez denarja. Reveži gledajo skozi okno bogataše, kako se zabavajo. Ne razumem nikogar, ki živi v Londonu.«

Po kratkem premoru je poudaril, da v Londonu ne bi mogel živeti: »Ko smo snemali novo ploščo, sem bil tam tri tedne. To je bilo v času kraljeve poroke. Bili smo v res dobrem studiu in po dveh tednih sva bila z inženirjem že brez denarja. Vse se vrti okoli denarja. Cene tu (v Šibeniku, op. p.) so primerljive z Manchestrom. Ampak v Londonu so dvojne.« Smith je pokazal na svoj paket Marlbora in razložil: »Škatla cigaret stane ogromno in ne moreš si jih privoščiti, razen če si milijonar. Vprašanje je, zakaj ljudje to trpijo? Vlada hoče prikazati, da so vsi enakovredni, pa ni res.«

Ljudje so bili 
včasih bolj nasilni

»Ljudje so nenavadni,« je razmišljal Smith, spomnil sem ga na njegovega gorečega oboževalca, pred leti preminulega radijca Johna Peela, čigar žena je v njegovi biografiji zapisala, da se s Smithom nista preveč dobro poznala, a je bil Peel vedno presrečen, ko ga je pozdravil. »Tako je bilo, nisva se dobro poznala. Poslal mi je dve razglednici. Ves čas so ga nadlegovali, nekdo mi je celo rekel, da je dobil tudi po petsto posnetkov na dan. To je neverjetno. Ubogi človek, res je imel rad glasbo. Takih ni več. Od takrat nas na BBC ne vrtijo več. No, nam vsaj ni treba več igrati tam,« je dodal in se ob tem ponovno na ves glas ­zakrohotal.

Med pogovorom je bilo zaznati, da Marku E. Smithu moderni svet ni blizu. Toda preden sva končala, me je hitro popravil: »Tudi preteklost smo olepšali. Gotovo ni tako slabo, kot je bilo, ko sem bil najstnik. Mislim, da ljudje pozabljajo, kako je bilo. Ni bilo toliko izgredov, kot jih je zdaj, toda ljudje so bili precej bolj nasilni. Vsaj moji vrstniki.«