Umek − tišina mu ogromno pomeni

Na dan mladosti leta 1989 je ljubljanska alternativna scena končno dobila stalno zavetišče­ v kleti Kersnikove 4, kjer je ­nastal Klub K4. Že več let ima tam domicil predvsem elektronska glasba, ki jo je v program sprva uvedel Aldo Ivančić iz skupine Borghesia. Tam so pionirji slovenske elektronske glasbe dobivali sprotne informacije in prve učne ure didžejanja. Med njimi je bil tudi Uroš Umek, svojčas DJ Umek, zdaj le Umek.

Kdaj se je zgodilo, da se je didžej spremenil v producenta, ­glasbenika?

(Smeh.) A je to provokacija? Lahko odgovorim, da sem glasbenik, glede na to, da je bilo vprašanje tako zbadljivo. Če bi ga drugače postavili, bi vam povedal, da nisem glasbenik. Resnica je nekje na ­sredini.

Ne vem, kdaj se je zgodila ta sprememba. Od začetka sem hotel vedeti, kako, kaj in zakaj se dela glasba. Vedno se mi je zdelo samoumevno, da sem didžej in producent. Pa tudi vidim, da če si danes samo didžej, je težko uspeti, imeti moraš še svojo glasbo, s katero si delaš promocijo in tako lažje prideš do nastopov.

Prvo vprašanje sem tako zašpičil, ker nekateri šolani glasbeniki pravijo, da didžeji in elektronski glasbeniki sploh niso glasbeniki.

To so žal frustracije neuspešnih ljudi, zlasti glasbenikov.

Kakšne so vaše glasbene ­izkušnje?

Dvakrat sem se po pol leta učil klavir in ugotovil, da mi to samo škodi. Zato še danes ne znam igrati, razen kakšnega akorda. Mi, elektronski producenti, sami napišemo glasbo, kakršnakoli je že. Nato jo sami produciramo, aranžiramo, ponavadi tudi naredimo masterje. To je veliko stvari, ki jih ti glasbeniki ne znajo.

Razumem frustracijo človeka, ki je vložil vse življenje v brenkanje kitare, pa še to ne dobro, in ga ljudje ignorirajo. Zato verjetno drugega in njegovo znanje degradira, čeprav je ta vložil vse življenje v drugačno glasbo in v to, da to obvlada vrhunsko. Take kritike so bedarija. Temu se lahko le nasmejim in se nimam kaj pogovarjati z njim.

Ko sva midva odraščala, je bila glasba redkost in težko dostopna, danes je glasbe vsepovsod preveč. Če smo prej iskali glasbo, zdaj iščemo tišino.

To pride z leti. Imam isti problem. Danes (pogovarjala sva se pred dnevi, op. p.) sem vstal ob osmih, do dvanajste ure sem bil v studiu. Čez dan moram še nekaj narediti, in ko bom končal, bom vse ugasnil. Tudi televizije nimam prižgane, ne glasbe za ozadje. Tišina mi ogromno pomeni. Če si predolgo v nekem zvoku, se uho utrudi in ne slišiš več razlik. Uho se mora spočiti, da ugotoviš, česa je v neki skladbi premalo in česa preveč. Uho sčasoma razvije toleranco in marsikaj zveni drugače, ko poslušaš naslednji dan s spočitimi ušesi.

Kaj pa tinitus?

Jaz ga nimam. Zadnjih deset let hodim v klube s čepki, tako tudi vrtim glasbo. Zato s tem nimam težav. Pazim na svoja ušesa, saj jih zelo potrebujem pri delu. V ušesih imam filtre, ki zbalansirajo dvajset decibelov in odstranijo visoke tone. To so frekvence, ki ti ponavadi uničujejo ušesa.

Imam kolege, ki imajo zaradi tega psihične težave. Če je tinitus prehud, se ti zmeša. Ko mi je nekajkrat zelo piskalo v ušesih, sem se odločil ukrepati. To prilagajanje ušesa je varljivo, in ko vrtiš glasbo, greš počasi vedno bolj na glas in niti ne čutiš, kako uho trpi.

Kako je danes začeti didžeju in elektronskemu producentu v primerjavi s prej?

Danes je lažje začeti, ker je le klik oddaljen od znanja, ki ga nekdo potrebuje, da se nauči, kako se dela glasba. Danes se je bolj preprosto naučiti produkcije elektronske glasbe. Ker pa je tega več, je težje prodreti, vendar če si dober, boš prodrl.

V glasbi je nasploh veliko šuma in malo je je vredne pozornosti. Se mi pa zdi, da je pri elektronski glasbi tega šuma še več. Se motim?

Res je veliko šuma. Mogoče tudi zato, ker ima elektronska glasba več digitalnih izdaj. To je čisto normalno, saj je tehnologija lahko dostopna. Gotovo pa se kvaliteta pojavi ob dovoljšnji kvantiteti.

To je tudi nekakšna demokratizacija glasbe?

Zagotovo. Če se dotakneva držav, ki so bile do zdaj precej zaprte in so se z internetom odprle, lahko delajo glasbo tudi ljudje, ki so v svojih državah zaradi tega preganjani. Vse več je uspešnih elektronskih umetnikov, ki prihajajo iz držav, o katerih si nihče ne bi mislil, da bodo kaj prispevale k tej sceni. Tudi name gledajo, kot da sem tretjerazredni državljan, ker sem iz nekdanje Jugoslavije. Zanje smo iz Vzhodne Evrope, skorajda Rusi ... Tako nas dojemajo na Zahodu. Zato je zanimivo, da je meni takrat sploh uspelo. Zdaj se scena čedalje bolj odpira, meje padajo in glasba je glasba, kar se mi zdi zelo v redu.

Kakšen program boste pripravili za večerni praznični nastop v K4?

Naredil bom štiriurni electro set kot Zeta Reticula. To je moj stranski projekt, ki sem ga delal od leta 2000. Spet sem ga obudil zaradi ljubezni do nekoliko drugačne, precej bolj melodične glasbe. Zeta Reticula je moj izhod v melodije.