Tiskane izdaje
Celjske ulice je zadnje dni napolnila pesem. Slovenska, madžarska, hrvaška, češka, romunska in finska. Medtem ko so finska dekleta v Slovenijo priletela, je romunski zbor, ki prihaja iz mesta ob romunsko-moldavski meji, na avtobus sedel v sredo zjutraj, da so v četrtek zvečer prispeli v Celje. V želji, da jim uspe dober nastop na festivalu, ki ima ugledno mesto v zborovskem svetu.
Festival je mednaroden že več kot pol stoletja, tako da je Celje videlo že veliko mladih iz številnih držav. Zgodbic o tem, kako so potovali, je nešteto. Nekaj zborov je pomotoma prišlo kakšen dan prej, spet drugi so potovali celo večnost. Umetniški vodja festivala in član glasbene komisije Nenad Firšt, ki pri organizaciji sodeluje od leta 1989, se spominja, da se je zbor iz Sibirije vozil do Celja štiri dni! S tajnikom žirije Urošem Mijoškom pa imata še posebej v spominu izraelski zbor, ki je pel pred osmimi leti. »Imeli so res stroge varnostne ukrepe. Bivali so v dijaškem domu, vendar zbor ni smel biti v najvišjem nadstropju, tam so bili varnostniki. Povsem drugače so si predstavljali razmere pri nas. Kdo pa bo v Celju storil kaj?« se namuzne Mijošek.
Le 1991. so festival zaradi bližajoče vojne prestavili
Pa so tudi to nekateri mislili. Dolgoletna novinarka Radia Celje Mateja Podjed, ki je pri več festivalih s sodelavci pisala dnevni bilten (še na ciklostilu), se spominja zadnjega festivala, ko je še obstajala Jugoslavija, vendar se je že čutila napetost. »Takrat so pevci iz drugih republik stanovali pri družinah. Mi smo gostili dve deklici iz Srbije. Ob koncu smo ugotovili, da sta imeli ves čas pri sebi hrano, ki so jima jo doma pripravili in jima jo dali s sabo za vsak slučaj, če bi se kaj zgodilo in bi morali pobegniti,« se spominja Podjedova. Čez dve leti, 1991, je bilo edino leto, ko so festival morali zaradi odpovedi zborov in seveda bližajoče se vojne preložiti. A so ga nadomestili že leto kasneje, čeprav je festival bienalni, na katerem pa zaradi vojne ni bilo zborov iz Bosne in Hercegovine.
Skupno petje je bilo eno samo spontano veselje
Razpoloženje na festivalu je bilo vedno povsem drugačno, kot je morda določala mednarodna stvarnost. Kot da bi bilo Celje tistih nekaj dni vzporeden svet, v katerem ni hudega. Nekaj podobnega je prav leta 1992, ko je tujina festival opazovala s strahom, omenil ugledni madžarski zborovodja, ki je bil dolgoletni sopotnik festivala, György Mihalka: »Zbori, ki so nastopili, so peli sproščeno, skupno petje množičnega zbora je bilo eno samo spontano veselje, pozdravljanje gostujočih zborov, dirigentov, predsednika Republike Slovenije ... To je bilo resnično evropsko razpoloženje.«
Kakšna solza vendarle tudi priteče. Pa ne nujno po ne prav posrečenem nastopu, ampak ob odhodu. Ko solze razkrijejo, kdo si je bil še posebej všeč. Se pa take zgodbe lahko tudi zelo lepo končajo, z nasmehom razlaga Mijošek: »Deklica je prišla v začetku 70. let z zborom iz Srbije, legendarnim zborom 66 devojaka iz Šabca, pet v Celje. Tu se je zaljubila v domačina iz Zagrada. Pisala sta si pisma, danes pa sta še vedno srečno poročena in sta starša naše sodelavke.«
Mijošek pravi, da ni malo takih, ki pridejo v turistično-informacijski center in povedo, da so že peli na festivalu. Na prejšnjem festivalu je nastopil zbor z dirigentko, katere mama je pred 30 leti dirigirala prav tako v Celju.
Pevsko mesto
Do skupnega koncerta pa štiri dekliške zbore še čaka tekmovanje, preostalih osem je svoje že odpelo. Navdušenje ob uspehu je nepopisno. Še posebej zato, ker je celjski festival priporočena prireditev mednarodnega združenja Europa Cantat, ki je največje združenje za zborovsko glasbo. V žiriji, tako je tudi letos, so najuglednejša imena zborovskega sveta, žiranti pa poleg ocenjevanja pripravijo še skupno petje, vsak zbor dobi tudi pisno oceno. In kot pravi Nenad Firšt, je umetniku po nastopu zagotovo najpomembnejša referenca nekega vrhunskega strokovnjaka, ne pa morda kakšnega kritika.
Pevskih festivalov po svetu je v zadnjem času sicer vedno več, vendar predvsem takih, ki so plačljivi. Zbor mora plačati ne le pot in nastanitev, tudi kotizacijo na festivalu. V Celju, pod okriljem kulturnega ministrstva in občine, zbor plača le prevoz. Tudi zato, ker lahko sprejmejo največ deset tujih zborov, glasbena komisija pred festivalom izbere najboljše zbore, ki se bodo pomerili med sabo. Za dobro uvrstitev pa se morajo zelo potruditi, razlaga Firšt: »Kriteriji so vedno zelo visoki, ne samo v primerjavi s plačljivimi festivali, kjer je število visokih uvrstitev veliko, ampak tudi z drugimi. So pa dobre uvrstitve iz Celja za zbore zelo dobra mednarodna referenca. Kar se tega tiče, smo lahko zadovoljni.«
Pospeševalec mladinskega zborovskega gibanja
Ob letošnjem festivalu so v Celjskem domu pripravili priložnostno razstavo o zgodovini festivala, kot je izpričana v starih številkah edine glasbene revije Glasna Glasbene mladine. Festival so opisovali kot »najpomembnejšega usklajevalca, usmerjevalca in pospeševalca mladinskega zborovskega gibanja na Slovenskem po osvoboditvi«, »največjo jugoslovansko manifestacijo zborovskega petja« in kot »našo osrednjo mladinsko glasbeno prireditev«.
Če boste jutri na velikem skupnem koncertu, boste videli, da je še danes tako. Vsak otrok, ki je kdaj pel na skupnem koncertu, vam bo lahko povedal, da je petje v tako velikem zboru, kot bi te posrkal val glasbe. Ki posrka tudi poslušalce. V vzporedni svet, kjer živi le pesem upanja, ljubezni in večne mladosti.
