Tiskane izdaje
Na območju nekdanje Jugoslavije sta le dva glasbena fenomena, ki izvirata iz bizarnega glasbenega nazora ameriškega rockerja Franka Zappe.
Prvi je iz Slovenije, in to je skupina Buldožer, drugi pa iz Črne gore in se imenuje Rambo Amadeus (pravo ime Antonije Pušić). Svoj pogled na svet in glasbo, skupaj z gostom Magnificom, bo predstavil nocoj v ljubljanski Cvetličarni.
Ob 25-letnici delovanja je od glasbenih založb odkupil pravice za svoje albume in izdal Six Pack, paket prvih petih – O tugo jesenja, Hoćemo gusle, PPK M-91, Mikroorganizmi in Titanik. To je šala, posvečena liberalnemu kapitalizmu in tržni logiki, po kateri je manj več.
Pravi, da je v njegovem življenju vedno kaj novega, trenutno so to novi partnerji v njegovem studiu, ki so ga tehnično posodobili, in »zdaj hodim z užitkom tja in gledam vse tiste lučke, ki veselo utripajo«. Po novem obvlada tudi tek na smučeh. V smehu je dodal, da so na Kopaoniku napravili tekaško progo samo zanj ...
Rambo in njegovi oboževalci
Vse to so odgovori v slogu samovšečnega megalomana, ki rad igra balkanskega ego mačo moškega in prepleta različne glasbene stile, od rocka do popa, zadnje čase pa tudi vse več jazza in improvizirane godbe. Dela lastno glasbeno mešanico, ki jo začini z vedrim humorjem, zato so njegovi koncerti bolj podobni stand up komediji kot rockovskemu koncertu. Lastne skladbe pogosto izvaja v živo in so drugačne od različic na albumu.
V vseh letih nastopanja predvsem po državah nekdanje Jugoslavije si je ustvaril skorajda kultni status in močno bazo oboževalcev. Doslej je nanizal vrsto uspešnic, kot so Fala ti majko, Balkan Boy, Amerika i Engleska, Prijatelju, Šakom u glavu, Čobane vrati se in druge, v Cvetličarni pa bo premierno izvedel pesem Rambo i fenovi.
Dejstvo je, da pogosto igra lik Ramba Amadeusa in si tako lahko privošči številne pikre na svoj račun in na račun okolice. Koliko ga opredeljujeta Rambo in Amadeus? Pravi, da sta oba zelo oddaljena od njega. »Jaz sem to, kar dobite z združitvijo nezdružljivega. Rad jem ocvrte svinjske zrezke z višnjevo marmelado.«
Z umetniško pojavo rad zmede občinstvo in medije, sam pa se ima za precejšnjega manipulatorja. Pred časom se je uradno poimenoval »Rambo Amadeus, svetovni kilo car«, predlanskim pa se je preimenoval v »Ramba Amadeusa, svetovnega mega carja«.
Umetnik ljudskega kova, pri katerem je satira najboljše orožje zoper neumnost in depresijo, pravi, da čeprav je zbral in ponovno izdal svoja zgodnja dela, nima občutka, da je umetnik. »Spoznal sem ljudi, ki se imajo za umetnike, in so dolgočasni in prepotentni. Večinoma se delajo večje in pomembnejše od del, ki jih puščajo za sabo, tako da je bolj zdravo o sebi ne misliti tako pompozno, temveč pustiti času, da presodi, ali je tisto, kar delaš, šund, kič ali umetnost.«
»Doktrina jazza mi je bližja«
Dodaja, da je ves čas bolj ali manj resen, vendar občinstvo tega ne verjame. Zvečer v Cvetličarni ne bo igral veliko starih pesmi, ker raje igra najnovejše. »Priznam, da sem bolj hvaležen občinstvu, ki spremlja to, kar počnem zdaj, kot tistim, ki jadikujejo, naj jim igram pesmi z začetka kariere. Pop kultura in pop izvajalci morajo leta oponašati same sebe, ko so bili še mladi. V jazzu, na primer, se preigravajo stare pesmi, vendar na popolnoma nov način, in občinstvo ima rado te inovacije. Doktrina jazza mi je bližja kot doktrina popa. Pop glasba je dolgočasna, pop občinstvo pa dolgočasno v svoji zadrtosti,« je poudaril izumitelj enega najbolj znanih glasbenih terminov na balkanu – turbo folka.
