Kdo sem jaz? se na novem nekoliko apokaliptično razpoloženem albumu sprašuje pevka in skladateljica Tjaša Fabjančič, ki že vrsto let živi razpeta med rodno Slovenijo in Avstrijo, kjer si je po študiju jazz petja ustvarila dom.
Iskanje prave identitete in življenje med »ljudmi brez preteklosti« so osrednja tema njenih novih skladb, zbranih na albumu Pripovedi/Erzählungen/Tales, ki je pravkar izšel pri dunajski založbi Sessionwork Records.
Jazzovsko pevko, ki je večino življenja preživela na študiju v tujini in se ustalila v Gradcu, pri nas redko slišimo. Nazadnje je z zasedbo Playgrounds, s katero je posnela dve plošči, Traveling in Circles, nastopila lani na festivalu Boben in lajna. Po krivici prezrto glasbenico je tokrat gostil osrednji kulturni hram, v katerem je v okviru Cankarjevih torkov predstavljala tretji avtorski projekt Pripovedi/Erzählungen/Tales.
V desetih pesmih, za katere je napisala glasbo in besedila, se Tjaša Fabjančič pokaže kot zrela, tehnično izpiljena pevka, ki pa še ni zakoličila svojega pravega izraza in si pri tem pusti veliko svobode.
Njeno eksistencialistično prevpraševanje na novem albumu, kot se za diplomantko kulturne antropologije in etnologije spodobi in je tudi času primerno, se začne s krikom: »V tem brezbrižnem svetu ni mesta za vse in čas je, da ta kruti svet zapustim kriče!«
Krik v skladbi Corrida odmeva v ritmu flamenka in namiguje na globalno razsežnost avtoričine zaskrbljenosti, glasbeno pa tudi obrat k žanru svetovne glasbe (world music), ki dobi poseben polet v indijsko ambientalno obarvani skladbi Potovke, pri kateri vokalistka igra tudi na zvočna tolkala.
Od Ljubljane
Ta ne prav pogosto slišana kombinacija v triu vzpostavi zanimiv poligon za vokalno poigravanje Tjaše Fabjančič, ki je tokrat pristopila h glasbi manj obremenjeno do žanrske usmeritve kot na svojih dveh prejšnjih ploščah z zasedbo Playgrounds.
»Prej sem o svoji glasbi vedno razmišljala, ali je dovolj jazzovska, komplicirana, akademska. Pri tej sem k skladanju pristopila bolj sproščeno,« je povedala pred torkovim koncertom v Ljubljani, ki mu sledijo nastopi v Gradcu, Salzburgu, Divači in decembra na Dunaju.
Sproščenost izžareva tudi njeno vokalno poigravanje z različnimi stili. Njen glas v skladbi Liminalnost zadobi popoln r'n'b izraz, ki pa ga ne barvajo soulovske hammond orgle, ampak harmonika. Sprašuje se: Kdo si ti, razpet med mejami? / Razdvojen med svetovi. / Kdo si ti, zgubljen v osami; / med ljudmi, brez preteklosti.
Pomenljivi naslov torej namiguje na fazo iniciacijskega prehoda med zrelostnimi obdobji oziroma prostori, ki odsevajo notranjo dilemo avtorice, ki pravi: »Včasih se počutim kot na letališču, ujeta v mednarodnem prostoru. Ne pripadam niti sem niti tja.«
Žanri na stranskem tiru
Liminalnost znotraj kulturnih študij, ki jo razumejo kot
Tudi sama je ob nekaj obiskih New Yorka okusila, kako »mesto požira prav takšne ... brez obiskov, brez družine, brez zgodovine«. To je še ena dilema glasbenice, ki je študirala jazz petje na graški univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost ter na konservatoriju v Amsterdamu, vmes pa se izpopolnjevala tudi v New Yorku in učila od priznanih pevskih mojstrov, kot so Bobby McFerrin, Gretchen Parlato in Roseanna Vitro.