Tiskane izdaje
Pridružili se mu bodo Janez Bončina - Benč, Jernej Jung, Drago Gajo, Pavle Kavec, Čarli Novak, Jani Golob, Andrej Hribar, Jani Lah ter EMŠO Blues Band. Zaigrali bodo skladbe, ki so zaznamovale Domicelja, kakor tudi njegove številne uspešnice. Tudi neuradno himno Slovenskega naroda sin.
Prvi nastop ste imeli na Šubičevi gimnaziji s Helioni. Kako se je vse skupaj končalo?
Takrat sem bil v četrtem letniku te gimnazije in pristal v komisiji za ples ter se dogovoril, da bo nastopila moja skupina. To je bil nor ples.
Po petdesetih letih se vračate
Na vas je v mladih letih močno vplival tudi obisk Anglije in Londona, mar ne?
Tam sem bil prvič leta 1967, ko je bilo najbolj noro. Treba je bilo urediti tranzitne vizume in delovno dovoljenje za Anglijo, kjer sem delal na farmi. Tam je bilo delovno taborišče, v katerem so prej bili nemški vojni piloti. Delal sem na polju in strigel ovce. Bilo je grozljivo, zato sem jo kmalu mahnil v London s kitaro. Mislil sem, da bom v treh mesecih zaslužil za motor in se z njim pripeljal v Ljubljano. So nas pa strašno izkoriščali in veliko smo morali plačati za hrano in bivanje, vodili pa so nas hrvaški ustaši in bolgarski fašisti, ki so še bili tam, lastniki pa so bili neki lordi. Organizacija se je imenovala Concordia. Sem pa veliko gledal televizijo in oddajo Top of the Pops z vsemi znanimi izvajalci. To je bila moja šola. Seveda sem se še vrnil v Anglijo. Ko sem delal kot novinar na radiu BBC, sem imel vsa vrata odprta, šel na vse koncerte in sprejeme.
Še vedno se mi zdi pogumna odločitev, da ste za prvenec izdali album s posnetki v živo.
Ni bilo pogumno. Bila je edina možnost. Za album sem se že dolgo dogovarjal, vendar niso verjeli v mojo komercialnost. Imel sem nekaj malih plošč. Tako sem sam najel magnetofon revox, snemal na različnih nastopih in odnesel posnetke v London, jih zmiksal in prinesel nazaj. Pri Založbi kaset in plošč so bili zadovoljni. Takratni urednik Dušan Velkaverh je predlagal naslov V živo. Kostja Gatnik pa je tako oblikoval napis, da se ga je dalo prebrati po slovensko in srbohrvaško, ker sem imel kariero tudi na jugu.
Kakšen odnos ste imeli do nastopanja na festivalih?
To je bila najboljša oblika promocije. Pa tudi vedno sem rad nastopal z orkestrom. Vse je bilo izvedeno v živo in vedel si, da te bodo vrteli na radiu.
Ste tudi avtor neuradne himne Slovenskega naroda sin. Ta je že ponarodela.
Ena izmed pesmi, ki sem jih napisal brez posebnega namena. Sicer nima zveze s tem, pa vendarle ... Ko smo v studiu Akademik snemali moj album 48, za katerega je Čarli Novak igral harmoniko, je tisti dan umrl Edvard Kardelj. Poklical nas je urednik iz založbe Jure Robežnik in dejal, da naj ne bi snemali, ker je žalovanje. Pa sem poklical očeta, oče je poklical na partijski komite in dejali so, če je to interno, če je delo, lahko snemajo. Časovnica je bila natančno narejena, da sem lahko potem odnesel pesmi miksat v London. Medtem je Dečo Žgur slišal pesem in jo prearanžiral za manjšo zasedbo. To so posneli, tako da sem nato prišel še jaz, odpel in dosnel orglice, in pesem se je počasi uveljavljala. Ni bila na nobenem festivalu, na nobeni lestvici, na nobeni promociji.
Nekega dne leta 1983, ko sem še stanoval v Plavi laguni, sem slišal, da jo pojejo maturantje na ulici. Pozneje pa še na nogometni tekmi Slovenija – Albanija za Bežigradom. Tudi pred kratkim, ko sem nastopil z Modrijani, jo je pelo šest tisoč ljudi in bilo je res izjemno.
Vrniva se v vaša mlada leta ...
Kakšen učenec ste bili v šoli?
V osnovni šoli sem bil odličnjak, razen enkrat, ko sem imel vedenje tri. To pa zato, ker sem ves čas delal, po domače povedano, pizdarije ... Že takrat. Menjal sem kar pet osnovnih šol, nekaj po svoji zaslugi, nekaj pa zaradi selitev. Zadnja je bila osnovna šola Toneta Čufarja, kjer sem bil prav dober. Začele so me namreč zanimati druge stvari, punce in glasba. Takrat se je iz Amerike pojavil rock. Jaz sem prej slišal skupino The Beach Boys kot pa Beatle.
Nato sem bil vsa leta na Šubičevi gimnaziji, kjer sem bil zmeren dijak, problematičen ob konferencah. Vendar v spričevalu nisem nikoli imel cveka, toliko sem pa le bil nabrit, da si ne bi brez veze pokvaril počitnic. Prav dober v prvem letniku, potem pa dober v vseh treh. Potem sem povsem lepo maturiral, čeprav o tem krožijo različne zgodbe.
Sprva ste se učili igrati violino.
V glasbeno šolo sem šel, ko sem bil star pet let, violino pa sem začel igrati naslednje leto. Moja sošolca sta bila Plestenjakova bratranca in imel sem enega res strogega učitelja. Moj dedek, mamin oče, je bil izvrsten glasbenik, ki je do smrti igral orglice, do 93. leta. Za sedmi rojstni dan mi je kupil orglice.
Orglice in kitara, prava kombinacija?
To je bilo super, saj sem prek orglic prišel do kitare. Ko sem prvič slišal skupino The Beatles in pesem Love Me Do – ojoj, še ena, ki bi jo moral dati na repertoar za koncert. Imel sem Hohnerjeve otroške orglice sonny boy v rumeni škatlici z rdečo podlogo. In sem šel ponje in skušal ponoviti.
Prvo kitaro sem si sposodil od prijateljev. Trije bratje Brezovec iz Savskega naselja so imeli staro kitaro. Za praznike, za 29. november, sem se doma v štirih dnevih naučil nekaj zaigrati na kitaro, po knjigi bratov Jovičić – kitara z začetnike, v kateri so bili narisani akordi. Za končan tretji letnik gimnazije brez cvekov sem dobil električno kitaro. Mama jo je kupila iz druge roke in bila je prava zahodnonemška kitara.
Študirali ste angleščino in slovenščino, kar je gotovo pripomoglo k piljenju vaših pesmi ter prevodom knjig in pesmi.
Gotovo, verjetno bolj podzavestno. Redko pride na dan znanje iz akademskih časov, če ga še sploh kaj imam. Všeč pa mi je, da je profesor Andrej Stopar, doktor prevajalskih znanosti na ljubljanski filozofski fakulteti, naredil trinajst strani dolgo ekspertizo v angleščini o mojih prevodih muzikala Mamma Mia!. Nekaj so izkušnje, veliko pa to, da sem preživel veliko časa v Angliji, že od leta 1967 naprej.
Zamenjali ste kar nekaj skupin.
Moja prva resna skupina so bili Škorpijoni. V njej sta bila še brata Kirn, Vasko in Jernej. Jernej je igral baskitaro, ki jo je sam naredil. Nanjo je dal strune violončela. Vasko je igral ritemkitaro in pel. Mislim, da je potem bil v Švici poklicni glasbenik. Potem je prišla skupina Svetniki. Nato smo bili že mi, Helioni, bili smo prvi kvartet, v katerem je Jernej Jung igral ritemkitaro in pel. Po novem letu je namesto Junga prišel Janez Bončina - Benč, ki je tudi odlično igral solokitaro. Midva sva se izmenjavala v solih. On je bil bolj priden in natančen kot jaz. Tako sem trapaste rockerske sole igral jaz, on pa lepe melodije – Shadowse in take, ki se jih je bilo treba naučiti. Tudi basist Roman Oman je odlično visoko pel. Bili smo štirje in trije smo peli, to je bilo hudo. Nato sem bil še v skupinah Asindetoni in Andirami ...
Zakaj ste se odločili za samostojno glasbeno pot?
Precej sem poslušal Joan Baez, pa Boba Dylana, ko sem bil v Angliji, kjer je bil zelo popularen tudi Donovan. Imel sem prijatelja, ki je igral kitaro in orglice s stojalom. Tako opremljen lahko greš kamorkoli in preprosto začneš igrati. Dvajset do trideset ljudi te lahko povsem dobro akustično posluša.
Tako sem nato tudi sam začel skladati. Najprej sem prevajal pesmi, nato pa začel pisati svoje. Potem sem nastopil na Slovenski popevki. Sem pa že leta 1966 na Slovensko popevko poslal pesem Sedem je ljudsko število, za katero je napisal besedilo Kostja Gatnik.
