Tomaž Habe: Glasba je izpolnjevanje zvočnih pričakovanj

Slovenski glasbeni ustvarjalec in poustvarjalec Tomaž Habe je skladatelj, dirigent, zborovodja, pedagog in violinist. Tudi oče treh hčera, ki so tesno povezane z glasbo. Vedno se je posebej in z vsem srcem osredotočal na glasbeno vzgojo mladih, spada med vodilne slovenske pedagoge, kar zadeva solfeggio.

Kako bi po obdobjih razdelili svoje ustvarjanje?

Za prvo obdobje štejem poučevanje v glasbeni šoli Domžale, kjer sem delal že kot študent. Ustanovil sem pionirski simfonični orkester, kitarski ansambel in v letu 1971 simfonični orkester Domžale – Kamnik, ki še danes deluje. V njem so se kalili številni glasbeniki, kasneje tudi dirigenti, med zadnjimi Simon Krečič. Komponiral sem za amaterske glasbenike in se prilagajal njihovim tehničnim zmožnostim. Že takrat sem pisal tudi otroško glasbo, ki je pri meni konstanta. Med prvimi je nastala odmevna zbirka Katka brez copatka, ki jo je ilustrirala Jelka Reichman, kasneje pa še zbirke Semafor, Pesmice za Barbaro, Poje vam mladost, Pisana račka in veliko drugih.

Osem let sem poučeval glasbo na osemletki, ker mi je urnik bolj ustrezal. V glasbeni šoli sem moral delati predvsem popoldne, zato mi je ostajalo premalo časa za družino, ki mi je bila vedno na prvem mestu. Na srednji glasbeni šoli sem poučeval trideset let. V tem drugem obdobju sem vsaj 20 let posvetil pedagoškemu delu, poučevanju in metodiki solfeggia. Za to sem preštudiral številne metode in sisteme, nad 74 učbenikov številnih narodov. Napisal sem štiri učbenike za solfeggio za srednjo stopnjo. Ker pa brez dobre osnove ne gre, sem se lotil tudi učbenikov za glasbeno šolo s priročniki za učitelje nauka o glasbi. Pri tem sem izhajal iz običajev in življenja slovenskega naroda. K sodelovanju sem povabil Nežo Maurer, Toneta Pavčka, veliko pa sem tudi sam pesnil. Skladbe in besedila so zelo vezana na naš prostor, tradicijo, na naše glasbene gene, na vse, kar slovenski narod nosi s sabo.

Kaj pa nosi?

Posebnost Slovencev je občutek za večglasje. Vokalna glasba je bila v vsej naši zgodovini paradni konj glasbene ustvarjalnosti. Šele z velikimi simfoničnimi glasbeniki, kot so Kozina, Arnič, Bravničar, Kogoj in Škerjanc, smo se tudi v inštrumentalni glasbi dvignili na evropsko raven. Prej je prevladovala zborovska pesem.

Ali ni bilo podobno tudi drugod?

Ne, pri nas je bilo bolj spontano. Zdaj petje precej zamira. Včasih se je veliko pelo v družinah, zato je bil občutek za večglasje stalno prisoten. Danes je svet bombardiran s pop glasbo, zato je zvočni prostor nehote zasičen. Vse manj je izpovedne glasbe, kakor jo jaz imenujem in ki ni nujno 'klasika'. Tudi sam sem že hotel spremeniti stil komponiranja, saj so mi kritiki očitali, da v glasbenem izrazu ostajam tradicionalist. Ampak verjamem, da ljudje tovrstno glasbo potrebujejo, radi imajo melodičnost in seveda iskrenost. Tudi hči mi je rekla, naj pišem tako, kot mi poje srce, in ohranim svojo melodiko.

Ste v vaši družini še prepevali doma?

Ja, preden sem šel zvečer na vajo, sem dekletom na kitaro zapel uspavanko. Kadar smo skupaj, še vedno radi zapojemo. Že prej pa sem veliko pel v družini, saj sta bila oče in tudi sestra glasbenika, dedek po mamini strani pa je bil organist.

Glasba je torej del vaše družinske tradicije ...

Ja. To me je tudi vodilo v svet glasbe. Pri petih letih sem se začel učiti violino, ki sem jo končal na srednji šoli pri prof. Leonu Pfajferju.

Ste takrat že komponirali?

Prve stvari so nastajale že takrat. Spominjam se, da sem se udeležil mednarodne glasbene kolonije v Avstriji in da sem pripravil priredbe za zbor, ki smo ga sestavljali pevci iz vse Slovenije.

Vaš glavni inštrument je violina. Ste igrali tudi druge inštrumente?

Z violino sem diplomiral, hkrati sem opravil tudi diplomo na teoretskem oddelku, kjer je bil obvezen inštrument klavir. Študiral sem tudi kitaro, igral pa še bas kitaro, trobento, tolkala ...

Izkustveno poznavanje inštrumentov je verjetno za komponista nujno?

Ja, inštrumente moraš poznati do potankosti. Predlanskim sem pisal koncert za fagot in sva se z izvajalcem Zoranom Mitevom, sicer profesorjem na akademiji in prvim fagotistom v orkestru Slovenske filharmonije, večkrat srečala, da sva izoblikovala določene tehnične prvine. Koncert, ki sem ga napisal, je dosegal skrajne fagotove zmožnosti, do česar bi težje prišel brez izvajalčeve pomoči.

Med drugim ste napisali tudi koncert za sopranski helikon. Zakaj vam je ta inštrument blizu?

Ima zvok, ki je nekje med trobento in rogom, je mehkejši od trobente in svetlejši od roga ter zlahka dosega višine. Najraje ustvarjam za rog, zanj sem napisal največ del. Imel sem veliko srečo, da sem lahko sodeloval z rogisti štirih generacij. Najprej z Jožetom Falotom, ki letos praznuje osemdesetletnico, kasneje še z učenci Boštjanom Lipovškom, Andrejem Žustom, ki je zdaj pri Berlinskih filharmonikih, nazadnje pa še z Blažem Ogričem, mladim talentiranim rogistom.

Zakaj rog?

Prvič zato, ker ima zelo polno, toplo barvo zvoka, s katerim napolni ves prostor. Mogoče tudi zato, ker je tudi moj oče v mladosti igral rog in klarinet.

Kako pomembno je, da ustvarjate za določenega izvajalca?

Za skladatelja je pomembno, čeprav ne vedno. Nekatere stvari pišeš iz navdiha, velikokrat gre tudi za naročilo. Ustvarjalne spodbude so različne. Pri komponiranju ne gre samo za melodijo, ampak tudi za obliko, ki da poslušalcu občutek zaključene celote. Če razpustimo formo, pride do kaotičnosti. Forma mora biti razvidna tudi za navadnega poslušalca, saj glasba ni nič drugega kot izpolnjevanje določenih zvočnih pričakovanj.

Pri kom ste se učili komponiranja?

Začel sem pri Blažu Arniču, nadaljeval pri Lucijanu Mariji Škerjancu, na podiplomskem študiju pa še pri Urošu Kreku.

Je imel kdo od teh profesorjev na vas poseben vpliv?

Vsak je prispeval svoje. Arnič je veliko dosegel z dobrosrčnostjo in toleranco, pozitivno je vplival name morda bolj v človeškem kot v glasbenem smislu, bolj je zaupal intuiciji kot pa znanju. Škerjanc je bil velik strokovnjak, svetovljan, široko razgledan, vendar vsega ni nikoli do konca razdal. Pri njem si imel veliko srečo, ko ti je namenil nekaj strnjenih ur razlaganja in poglabljanja. Čakati si moral na »dober dan« in takrat se ti je rade volje posvetil. Nisi pa smel gledati na uro ali kakorkoli omeniti, da se ti mudi. Imel je ogromno znanja, ni pa ga razdajal. Krek se je z znanjem vedno zelo dobro pripravil. Zelo študiozno.

Kaj ste učili na srednji glasbeni šoli?

Harmonijo, kontrapunkt, predvsem pa solfeggio. Preden dozoriš za poučevanje teh predmetov, traja dolgo. Potrebuješ veliko izkušenj. Poznati moraš celotno ustvarjanje, ne samo slušno, ampak tudi analitično. Potem moraš ta področja med seboj povezovati z drugo umetnostjo, pa z ljudsko glasbo in seveda z glasbo vseh obdobij.

Se vam zdi glasbena šola pomembno dodatno izobraževanje osnovnošolskih otrok?

Če ne gre za kakšne bolne ambicije staršev, je to izredno pomembno. Prav bi bilo, da bi imel vsakdo možnost igranja vsaj enega inštrumenta. Včasih so v osnovnih šolah veliko bolj spodbujali zborovsko petje. Danes prevladuje storilnost, tekma za čim boljši šolski uspeh, individualizem.

Naše glasbene šole so evropski unikum. Kakšno prihodnost jim napovedujete?

Ne vem, ali bo naša družba finančno še dolgo zmogla sistem tako razvejanega glasbenega šolstva.

Kako ocenjujete slovenske simfonične orkestre v primerjavi s tujimi?

Nedvomno so naši orkestri na zelo visokem profesionalnem nivoju. Žal niso ustrezno medijsko plasirani. Kadri v orkestrih so kakovostni, seveda pa je veliko odvisno od dirigenta in izbranega programa. Žal mi je, da se orkestri ne posvečajo bolj izvirni slovenski ustvarjalnosti.

Se vam ne zdi, da imamo preveč profesionalnih orkestrov glede na število prebivalcev?

To je pogosto vprašanje. Vsa kulturna produkcija je na Slovenskem predimenzionirana glede na naš bruto dohodek. Vendar, kaj nas bo kot narod ohranilo, če ne kultura?! Z njo se lahko v vsakem trenutku pohvalimo. Le to bi morali doseči, da bi znali našo kulturo ljudem bolje predstaviti, jo narediti dostopno.

Kje ustvarjate?

Doma v kleti imam svojo delovno sobo s pianinom. Klavir imam v dnevni sobi.

Kakšno glasbo poslušate v prostem času?

Rad kuham, dejavnosti imam veliko, časa mi primanjkuje. Na vrtu imam rad mir. Sicer poslušam simfonično, komorno ali zborovsko glasbo na teve programu Mezzo oziroma na radiu (pogosto v avtu) program Ars, ki je še edino zatočišče za t. i. resno glasbo.