Toumani Diabaté: Kora je duša Mandingov

Njegov oče je bil največji mojster kore, njegov ded tudi, koro igra njegov brat in sin prav tako. 
Toumani Diabaté je 71. griot v družini, poosebljen družinski spomin, in rad bi spet nastopil v Sloveniji.

Objavljeno
10. marec 2011 20.13
Posodobljeno
11. marec 2011 06.00
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura
Kora je unikaten malijski inštrument, ki pooseblja sedemstoletno zgodovino­ Mandingov in njihovega nekdanjega imperija. Toumani Diabaté je vrhunski mojster tega nenavadnega glasbila in je sodeloval z različnimi glasbeniki. Poleg tega vodi svojo glasbeno šolo kore, pravkar je končal redno februarsko štirinajstdnevno delavnico igranja na koro za učence s celega sveta, vodi skupino Symmetric Orchestra in malijski del projekta­ Afrocubism, s katerim je nastopil v ljubljanskem Cankarjevem domu.

Za vas kot griota, prihajate iz družine ljudskih glasbenikov, pevcev in pripovedovalcev, skoraj ni bilo druge možnosti, kot postati glasbenik?

V času imperija ni bilo nikogar, ki bi zapisoval pesmi in zgodovino. Zato so ljudje povabili griote na dogodek, da so si ga zapomnili in po ustnem izročilu podali naslednjim rodovom. Grioti smo spomin tega imperija, arhiv kraljestva Mandingov. Glasba je, kot veste, eden najboljših načinov sporazumevanja. Zato griote obdaja glasba, igramo na koro, ngoni (tradicionalna afriška kitara op. p.) in balafon, djembe, ženske pa pojejo in plešejo. Tako se zgodovina skozi generacije prenaša s staršev na otroke.

V zahodni Afriki, v Maliju, ima vsaka družina svojega griota, ki pozna zgodovino te družine. Tudi malijski predsednik Amadou Toumani Touré ima svojega griota, ki pozna zgodovino njegove družine. Griot je tako bolj mirovni posrednik oziroma neke vrste razsodnik kot pripovedovalec zgodb. Tudi predsednik vpraša svojega griota za mnenje, preden se odloči, ali je nekaj v skladu s tradicijo ali ne.

Koro ste se učili, ko ste poslušali različno glasbo – od vašega očeta do Jimija Hendrixa.

Koro sem se učil igrati s poslušanjem posnetkov, ki sta ji naredila moj oče in moj dedek, oba sta igrala koro. Tudi sodobne skupine iz Malija, kot je Super Rail Band, in Orkester Baobab iz Senegala ter Jimi Hendrix, Otis Redding in Pink Floy-di so vplivali name, pa tudi Johnny Hallyday in Nana Mouskou­ri. Kora je zame božje darilo. Zato pravim, hvala Bog. Zelo sem srečen, da igram na koro, da sem 71. generacija igralcev na koro v družini Diabaté.

Kaj pa vaš sin?

Moj sin Sidiki Diabaté je 72. generacija igralcev na koro.

In kako mu gre?

Oh, na koro igra zelo dobro. (Se ponosno namuzne.) Poleg tega se glasbeno izobražuje. Lani je začel obiskovati glasbeni konservatorij v Maliju, kjer se uči igranja kore, ki ga povezuje s hiphopom. Igra 
v skupini Génération Rap et Respect, ki je lani prejela malijsko glasbeno nagrado.

Tudi vi prepletate tradicionalno glasbeno izročilo s sodobnostjo. Koliko je za vašo glasbo pomembna tradicionalna glasba?

Glasba, ki jo igram, je stara, nekatera tudi več stoletij, starejša od večine evropske klasične glasbe. Staro glasbo odenem v sodobne aranžmaje. Pri skladanju nove skladbe pa melodijo odenem v aranžma iz preteklosti.

Sodelovali ste z različnimi glasbeniki – od Alija Farka Touréja do Taj Mahala in Björk. Kako ste pri teh sodelovanjih našli primeren prostor za zvok vaše kore?

Vsak igra svojo glasbo, skupaj pa naredimo nekaj novega. Staro glasbo moram predstaviti drugim, jo pomešati z drugo glasbo. Kot veste, je blues prišel iz Afrike ...

... iz Malija ...

Da, tako je dejal Ali Farka Touré. Igranje z Taj Mahalom je bilo zanj potovanje nazaj domov, mi je ­povedal. Dejansko sem Taja pripeljal h koreninam glasbe, ki jo igra. Igrati z Alijem Farka Touréjem je bilo seveda drugače, saj prihajava iz istega kulturnega okolja, iz iste države. Pa vendar je bil album In the Heart of the Moon prvi, na katerem sva skupaj igrala glasbenik s severa Malija in z juga, kjer sem doma jaz.

Glasba Alija Farka Touréja se nam, zahodnjakom, po eni strani zdi precej nenavadna in drugačna, pa vseeno zelo blizu.

Da, zlahka jo čutite.

Sicer pa velika večina svetovne popularna glasbe izhaja iz bluesa.

Da.

Kako je bilo igrati pri projektu
Afrocubism ?

To je podobna zgodba. Ljudi so v preteklosti odpeljali iz Afrike 
v Ameriko kot sužnje, tudi na Kubo. Tudi za kubanske glasbenike je bilo sodelovanje pri projektu Afrocubism­ vrnitev domov. Mali je kulturno srce Afrike. Veliko znamenitih umetnikov je iz Malija in vsaka malijska etnija ima svojo­ glasbo.

Tako, kot se glasba Selifa Keita razlikuje od tiste, ki jo izvaja Oumou Sangare, tako je njena glasba drugačna od tiste, ki jo izvaja ­Vieoux Farka Touré, ta pa od tiste, ki jo izvaja Bassekou Kouyate, ta pa od Rokie Traoré in tako naprej. Mali ima zelo široko paleto glasbe. V Senegalu na primer ni tako, tam imajo le en slog – mbalax, na Slonokoščeni obali imajo prav tako samo enega.

Je kora popularna tudi pri mladini­ v Maliju in sosednjih državah?

Kora je pred šestimi leti postala glasbilo, ki ga poučujejo na državnem glasbenem konservatoriju in je malijski nacionalni inštrument.

Kdaj boste prišli v Slovenijo in nastopili s skupino Symmetric ­Orchestra?

Inshallah – če bo božja volja. Radi bomo prišli. Slovenije nisem videl veliko, vendar mi je všeč. Nagovorite organizatorje koncertov, naj nas povabijo, in bomo prišli.
 
Toumani Diabaté - Cantelowes

Toumani Diabaté - Mande Variations