Tiskane izdaje
Komorni del koncertov 62. Ljubljana Festivala se je začel v Križevniški cerkvi z nastopom mednarodno priznanega Tria Brahms iz Moskve. Nagrajenci več mednarodnih tekmovanj v kategoriji komorne glasbe, ki skupaj muzicirajo že nad dvajset let, so predstavili kombinacijo klasičnega klavirskega tria in priredb, ko namesto violine nastopa klarinet. Tako smo dobili dve možni kombinaciji, obe uspešni!
Violinist Nikolaj Sačenko, violončelist Kiril Rodin in pianistka Natalija Rubinstein so vsi odlični glasbeniki solističnega tipa, vendar pa je vsaj v prvem delu koncerta presenetila plahost njihovega muziciranja, resda igranje v prefinjenem pianu in pianissimu, vendar se nismo mogli znebiti vtisa, kot da so zadržani, imajo tremo in je bil tako v uvodnem Straussovem Triu za violino, violončelo in klavir v D-duru št. 2 kot v Brahmsovem Triu za klavir, klarinet in violončelo v a-molu op. 114 s solistom oziroma klarinetistom (namesto violinista) Woojem Yinom Kimom vtis zvočne rezerve; nastop brez patosa in smelosti, ki je bila prav gotovo značilna tako za Straussa kot Brahmsa, dveh tako samozavestnih in odločnih, v svojo moč in umetniške sposobnosti zaverovanih skladateljev.
Dinamična podhranjenost pa je po drugi strani razkrila čistost skupne igre in odsotnost sleherne grobosti. Neuravnoteženosti ni bilo, tako da je prevladovala zlitost v homogeno celoto. Torej pripomba leti zlasti na plahost celotne izvedbe, ne pa na sam način.
V drugem delu se je Trio Brahms najprej predstavil s Triom za violino, violončelo in klavir v d-molu (imenovan Patetični trio) Mihaila Glinke v zamenjavi violine s klarinetom; tudi tokrat je nastopil Woo Yun Kim, precej plaho in nič kaj solistično ali vodilno.
Največ muzikalnega in interpretativnega naboja gostujočih glasbenikov pa je v njihov večer v Križevniški cerkvi prinesel šele sklepni Dimitrij Šostakovič s svojim Triom za klavir, violino in violončelo v e-molu št. 2 op. 67 iz leta 1944.
Šostakovič ima tu vse, kar si v njegovem stilu, še posebej komorni glasbi, predstavljamo; vrhunec in hkrati kontrast sta predstavljala oba srednja stavka: Allegro cion brio in Largo; strast, skoraj groza, počasnost, tišina, vojna, smrt ... Kaj vse ima Šostakovič, kar se da podoživeti le s poznavanjem zgodovinje nekdanje Sovjetske zveze in tu še posebej neuspelega nemškega obleganja Leningrada. Za dodatek še en Brahms; do spoznavanja in predstavitve sodobnosti ruske glasbe pa bomo morali še nekoliko počakati!
