Tudi Kitajska je za jazz

Ker je podpredsednik kitajske­ vlade Wang Yang na obisku v Sloveniji leta 2014 med prednostne naloge obeh držav uvrstil razširitev medkulturne­ ­izmenjave, je te dni na najvišji­ ravni obiskala­ Slovenijo­ 35-članska kitajska kulturna­ delegacija.

Med njimi je bil tudi Adam Yong Huang, predsednik Kitajskega jazzovskega­ združenja in ustanovitelj ­pekinškega Nine Gates ­International Jazz Festivala.

Kako razvita je jazzovska scena na Kitajskem?

V zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila kitajska jazzovska scena, predvsem v večjih obalnih mestih, kot so Šanghaj, Hangzhou, Wenzhou in Quingdao, enaka tisti v New Yorku, Parizu, Londonu in še kje. Igrali so skoraj enako glasbo. Takrat so tudi pri nas bili zelo popularni big bendi, ki so igrali swing. Kasneje, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, so jazzovske dejavnosti iz političnih razlogov prenehale.

Vendar so v začetku osemdesetih let številni pekinški glasbeniki spet začeli igrati jazz. Takrat se je tudi začela nova politika bolj odprte družbe in ekonomije ter svobodnejše kulturne scene. Žal obstaja kar tridesetletna luknja, ko je bil jazz na Kitajskem nezaželen. Tako so številni kitajski glasbeniki zamudili zlato obdobje jazza, predvsem bebopa in vsega, kar je sledilo.

Na srečo so v začetku osemdesetih let ti glasbeniki začeli ustvarjati avtorsko glasbo, ne po naročilu niti da bi kaj kopirali, temveč so se sami izražali. Nato se je kitajska jazzovska glasbena scena razvijala zelo hitro, še posebej v Pekingu in Šanghaju ter drugih večjih mestih. Kitajci čedalje pogosteje odhajajo­ v bare, kjer poslušajo jazzovske zasedbe v živo.

Odprli so veliko jazz klubov in jazzovskih kavarn. Številni mladi glasbeniki se srečujejo na jam sessionih, pa tudi mnogi tuji znani jazzovski glasbeniki čedalje pogosteje nastopajo pri nas, ali zaradi kulturne izmenjave ali sodelovanja s kitajskimi ­glasbeniki.

Če primerjam kitajsko in svetovno jazzovsko sceno, smo imeli smolo, da smo zamudili trideset let jazza. Prav tako zaostajamo pri jazzovskem izobraževanju, ker v glasbenih šolah nimamo veliko ­tovrstnih programov.

Kakšen status ima jazz v kitajski kulturi?

Na to je treba pogledati z dveh zornih kotov. Najprej s stališča poklicnih glasbenikov. Sodobni kitajski jazzovski glasbeniki so umetniki na visoki ravni. So tudi najbolj spoštovana skupina v svetu poklicnih glasbenikov. Ker tehnično zelo dobro obvladajo inštrumente, znajo nastopati in improvizirati. So gotovo bolj podkovani kot glasbeniki na enaki ravni pop glasbe. Prepričani smo, da so mnogi med njimi glasbeniki na svetovni ravni. Glasbeno so se izobrazili na Kitajskem in v tujini.

Drug zorni kot so mediji, občinstvo in celotna družba. Jazz na Kitajskem pritegne vse več občinstva, vsako večje mesto ima svojo jazzovsko radijsko postajo. Še vedno pa obstajajo ljudje, ki so ­sovražno nastrojeni.

So Kitajci odprti za improvizacijo, ki je bistveni del jazza?

Za to nam ni treba skrbeti, kajti kitajska ljudska glasba temelji na ­improvizaciji.

Ste imeli kot baskitarist dovolj priložnosti za igranje jazza?

Ker so basisti eni najbolj zaželenih glasbenikov v jazzovskih skupinah, nisem imel težav, da ne bi imel s kom igrati. Od leta 1993, ko sem začel poklicno igrati baskitaro, sem imel ves čas veliko dela. Zato tudi svetujem mladim glasbenikom, naučite se igrati baskitaro in vedno boste zlahka dobili delo.

Tudi pri nas si vsi želijo igrati kitaro ... v rock skupini. Vendar se zdaj razmere spreminjajo. Zadnjih pet let veliko pop in rock zvezdnikov vabi v spremljevalne skupine šolane jazzovske glasbenike, kajti ti res znajo igrati. Pri jazzu so se namreč veliko naučili.

Pred desetletjem ste v Pekingu­ ustanovili Nine Gates Jazz Festival.­ Kakšna je njegova vloga?

Festival je zelo pomemben, ne le zato, ker je bil prvi in za zdaj edini pravi jazzovski festival v Pekingu, dobiva tudi veliko pohval od medijev in nastopajočih ter občinstva in traja že enajst let. Je pa težko vse skupaj izpeljati, najti sponzorje in vse uskladiti.

Jazzovski glasbeniki veljajo za zelo razgledane, tako kar zadeva glasbo kot tudi sicer. Kakšne so vaše izkušnje s tem?

Po lastnih izkušnjah lahko sklepam, da ko sem začel študirati jazz, so se tudi moji pogledi na glasbo, umetnost in svet zelo razširili. Zagotovo sem zaradi jazza postal bolj odprta osebnost. Postal sem tudi zelo radoveden glede drugih kultur in njihovih glasb. Rad slišim kaj novega in se vprašujem, zakaj je tako. Menim, da so taki tudi moji glasbeni prijatelji ter drugi jazzovski glasbeniki po svetu.

Ko smo se pred desetimi leti jazzovski glasbeniki družili, smo se pogovarjali o glasbenih tehnikah, ki so prihajale iz New Yorka. Zdaj pa, ko se dobimo, se čedalje pogosteje pogovarjamo, poslušaj tole, tole je iz Severne Afrike in je super.

Zadnjih dvajset let smo se osredotočili na zahodnjaško in drugo glasbo, zdaj pa se čedalje več kitajskih glasbenikov osredotoča tudi na naše ljudsko glasbeno izročilo. Nastaja čedalje več glasbe, v kateri se prepleta izročilo tradicionalne kitajske glasbe s sodobnimi, urbanimi zvoki. Zavonjaš tradicionalnost, vendar je to zagotovo sodobna skladba.

Kitajska je velik trg. Si tuji glasbeniki želijo nastopiti­ pri vas ali so preveč negotovi, ker je to velika država in ne vedo, kam se obrniti?

Vem, da si mnogi tuji glasbeniki želijo nastopiti na Kitajskem. Naše Kitajsko jazzovsko združenje vsako leto dobi veliko prošenj za nastope. Mogoče zato, ker je kitajsko gospodarstvo v vzponu in mnogi glasbeniki vidijo priložnost za novo občinstvo.

Vendar ne smemo pozabiti, da je kulturni trg zelo zapleten, saj dela z različnimi vrstami organizatorjev, prizorišč, različnimi občinstvi ter seveda raznovrstnimi mediji in predstavami, ki so skozi te medije posredovane občinstvom. Prepričan sem, da na Kitajskem obstaja celovito jazzovsko tržišče z vso ­infrastrukturo.

Čedalje več vrhunskih tujih glasbenikov prihaja na koncerte in turneje na Kitajsko. Večino takih nastopov sponzorirajo ali njihove države ali pa imajo take sponzorje, ki si delijo stroške s kitajskimi organizatorji. To je bila doslej običajna in uspešna praksa. Za zdaj še ni mogoče, da bi jazzovski glasbeniki bili prepuščeni le trgu, da bi bili odvisni le od komercialnega odziva.

Za Kitajsko jazzovsko združenje je to velika odgovornost, saj moramo delati z občinstvi in mediji pri promociji jazza kot glasbene zvrsti. Mnogi, ki ne vedo, za kaj gre, so prepričani, da je jazz le način razuzdanega življenja, prepojen z alkoholom in nespodobnim obnašanjem.

Zdaj že dve leti vodimo intenzivno kampanjo ozaveščanja javnosti, kaj jazz sploh je. Čedalje več sodelujemo tudi z glasbenimi šolami, da bi več jazzovskih predmetov uvrstile med šolske predmete. Jazz je le glasba, glasba! (smeh) Vse to pač poteka počasi, po korakih, brez hitenja.

Ko sem bil leta 2008 v Pekingu, sem opazil, da so Kitajci zelo odprti za druge kulture, mogoče celo preveč dojemljivi. Kako gledate na kulturno izmenjavo?

Kulturna izmenjava je pomembna, ne le zato, da glasbenik dobi priložnost igrati z drugimi glasbeniki, temveč tudi zato, da lahko občinstvo doživi drugo kulturo. Kulturna izmenjava tudi olajša medsebojno sporazumevanje in spoštovanje ljudi in drugih kultur. To je tudi nekaj, s čimer se Kitajsko jazzovsko združenje ves čas intenzivno ukvarja.