Tiskane izdaje
Ko so svetovni mediji poleti eksplodirali od novice, da so Laibach prvi bend, ki bo igral v Severni Koreji, je novica kot vroč kostanj sprožila različna mnenja. Brali smo jih tudi v našem časniku.
Družboslovec Gregor Tomc je bil do gostovanja izrazito kritičen. Problem je videl v tem, da Laibachu »novolevičarska ideološka drža omogoča, da povsod, kamor pogledajo, vidijo zlo. Zanje ni razlike med Severno Korejo in ZDA. Enako etično sporno je nastopiti v Trbovljah ali Pjongjangu. Podobni so Reaganu, ki z desne ideološke pozicije ni videl razlike med padlimi nacisti in njihovimi žrtvami. Ker je vse eno in isto, jim je lahko vseeno za vse.«
Menil je, da je prišel čas, »da jim nekdo, po zgledu skupine Ramones, pove, da so nekje na svoji dolgi glasbeni poti izgubili moralni kompas«.
V njihovem severnokorejskem gostovanju je zaznal »zgolj znamčenje imena Laibach, ki ga vodi sekcija za propagando pri NSK. Če lahko sodimo po številu intervjujev in nepreglednem številu prispevkov o njihovem nastopu v Severni Koreji v tujih medijih, marketinška kampanja poteka več kot odlično.«
Ramones za povezovanje kultur
Ko so Laibach v ekspediciji, ki so jo sestavljali tudi snemalci dokumentarca, Daniel Miller (šef britanske založbe Mute Records) in Morten Traavik (umetnik in gledališki režiser, ki je turnejo organiziral), tam že opravili svoje delo in se vrnili domov, je Morten Traavik 19. avgusta prejel elektronsko pismo Davida Riuja, menedžerja še edinega preživelega člana skupine The Ramones Markyja Ramoneja, ali bi mu lahko pomagal, da nastopijo v Severni Koreji.
»Marky rad nastopa z glasbo Ramonesov na novih ozemljih in tam Ramones še nikoli niso igrali,« je zapisal menedžer. »Glasbo rad uporablja kot način povezovanja kultur,« je dodal. Navedel je, da so Ramones leta 2007 nastopili na Kitajskem, 2012 so imeli nastop v Vietnamu, odšli bodo na Kubo in pripravljajo se še za Venezuelo. Ponudil je program s 36 uspešnicami in Markyja predstavil kot prejemnika grammyja.
The Ramones so ena izmed prvih punk rock skupin v ZDA, priimek Ramone pa so si nadeli vsi člani skupine, čeprav si niso bili v sorodu. Prvi studijski album so izdali leta 1976 in jih v 22 letih delovanja nanizali 15. Tudi The Ramones so očitno po Tomčevih kriterijih, sicer postavljeni kot zgled, na svoji dolgi glasbeni poti izgubili moralni kompas.
Ogledalo za stereotipe
Na vsaj skepso do »mnogoplastne objektivnosti« zahodnih medijev kažejo besedila, ki so bila spomladi objavljena v svetovnem tisku ob uradni potrditvi gostovanja Laibacha v Severni Koreji. Brali smo lahko namreč skoraj isti tekst z istim naslovom in isto vsebino v svetovnih medijih od Los Angelesa do Tokia, očitno iz istega vira, iz iste agencije.
Sporočal je sledeče: da Laibach nosijo uniforme in da jih nekateri vidijo kot fašiste drugi pa kot kritike totalitarizma. Večji mediji so ga nadgradili (z izjavami članov skupine in organizatorja gostovanja, norveškega režiserja in umetnika Mortena Traavika), recimo The Washington Post z izjavo sinologa, ki je podprl kulturno izmenjavo z eno najbolj zaprtih držav sveta.
The Guardian je dodal izjavo direktorja NGO, ki se posveča kršitvam človekovih pravic v Severni Koreji, ki se je do kulturnih izmenjav s to deželo prav tako podporno izrazil.
Referenčni Time pa je, recimo, besedilu dodal že objavljeno izjavo Mortena Traavika za BBC.
Četudi bi bralec takrat želel dobiti širši vpogled v dogodek, ga iz svetovnega tiska, ki informacije celo kanibalizira drug od drugega, ne bi mogel (čeprav so kasneje resda sledila še druga besedila).
Kako naj bralec dobi širši, raznolik in poglobljen vpogled? Kar je razvidno iz te enolikosti svetovne informacijske medijske tovarne, je vsaj potreba po rahlem dopuščanju, da je v vmesnem prostoru med obema sistemoma informiranja, zahodnim in severnokorejskim, precej velik prostor, v katerem o tej družbi, ljudeh in vrednotah ne vemo prav dosti.
Izkušnje izkušenih
Pred turnejo Laibacha je v Sobotni prilogi v besedilu z naslovom Najbolj normalna država na svetu Zorana Baković Severno Korejo predstavila kot državo, v kateri »več kakor 120.000 ljudi živi v kazenskih taboriščih, general kopiči jedrske konice, medtem ko ljudje stradajo, in vojska z 1,2 milijona vojakov grozi, da bo vso regijo spremenila v 'morje krvi'«, torej kot deželo, v kateri »vlada strah in ji vladajo s strahom«. A dodala je tudi izkušnje britanskega producenta filma Stanje zavesti Nicholasa Bonnerja, ki glavno mesto Pjongjang obišče vsak mesec. Ta namreč trdi, »da tudi tam živijo najbolj normalni ljudje na svetu. In da je njegova naloga pokazati, da se tudi oni po ničemer ne razlikujejo od kogar koli v njegovi Angliji. Da živijo svoje življenje, sanjajo svoje sanje, imajo radi svojo družino in upajo, da bo mir večen.«
Tudi slovenski fotograf Matjaž Tančič pravi, da so tam »državljani kot kjerkoli drugje«. Leta 2013 je prejel prestižno mednarodno nagrado za najboljšo fotografijo v 3D-tehniki (podeljuje jo World Photography Organization), v Severni Koreji pa je lanskega maja izvedel projekt, ki smo si ga letošnjega julija lahko ogledali v Galeriji Fotografija. Meni, da »osredotočenost medijev na zločine in grozodejstva, ki jih je zagrešila Severna Koreja, popolnoma zasenči ljudi, ki tam dejansko živijo, saj so edini Severni Korejci, ki jih vidimo v časopisih, vojaki, ki korakajo«.
Zakaj so potem tako presenetili pozitivni vtisi, ki so jih po vrnitvi s svetovnim tiskom podelili Laibach? Kot so povedali za Rolling Stone v intervjuju 20. avgusta, so »ljudje Severne Koreje vsekakor najsvetlejši dragulji v državi. Nismo našli nobenega cinizma, sarkazma, ironije, vulgarnosti in drugih 'zahodnih karakteristik' v njihovih očeh, na njihovih obrazih in v njihovem vedenju. Nič drugega ni bilo kot iskrena skromnost, prijaznost, ponos in spoštovanje.«
Ljudje niso njihovi režimi. Severnokorejski režim je že zdaj eden od ekonomsko in politično najbolj izoliranih na svetu. Zakaj bi bili z njim vred tudi ljudje? Potemtakem bi tudi v Nürnbergu lahko po vojni obsodili celotno Nemčijo.
