Tiskane izdaje
Tudi letošnji drugi nastop znamenitega Orkestra Gewandhaus iz Leipziga s slovitim in karizmatičnim dirigentom Riccardom Chaillyjem, štirimi pevskimi solisti oziroma dvema solistkama (Luba Orgonašova, sopran, in Gerhild Romberger, mezzosopran) in solistoma (Roberto Saccà, tenor, in René Pape, bas), skoraj stočlanskim mešanim pevskim Zborom dunajskega pevskega društva (Wiener Singverein) z zborovodjem Johannesem Prinzem in spet s samo enim samcatim delom, Beethovnovo vokalno-inštrumentalno Simfonijo št. 9 v d-molu, op. 125, je minil bravurozno.
Ljubljana postaja z nekaterimi nastopi Marijinega gledališča, zdaj z omenjenimi Nemci-Avstrijci in s ponovnim opernim finalom prihodnji teden z Valerijem Gergijevom, prav po zaslugi ljubljanskega festivala pravi »mali glasbeni Babilon«.
Nič ne de, da so si omenjeni izvajalci izbrali prav Ljubljano za neke vrste »odskočno desko« pred »velikim metom« ali kar dvema enakima zaporednima nastopoma na slovitem Salzburškem festivalu.
Saj tudi v glasbeni umetnosti ni majhnega koncerta z velikimi umetniki. Navedeni ansambel si je za dobro urico izvrstne Beethovnove Ode radosti zaslužil izredne pohvale.
Tokrat je bila glavna in prva vloga dirigenta zagotovo namenjena orkestru. Ta je vendarle v vseh štirih stavkih kar tri odigral sam, to je dobre tri četrtine Simfonije (68-70 minut). Tukaj je Chailly dodobra razigral odlično pripravljen orkestrski korpus; njegova karizma je ponovno delovala do popolnosti, do vsakega glasbenika posebej, do vseh orkestrskih skupin, njihovih kombinacij in preštevilnih solov.
Izjemni tehnični pripravljenosti orkestrske igre ima njihov vodja marsikaj povedati in dopovedati.
Kljub karizmi je njegovo delo pravo garanje. Medtem ko se je v prvih treh četrtinah Simfonije res lahko ukvarjal samo z inštrumentalom, mu je v zadnjem delu, skladateljevi uglasbitvi znamenite Ode radosti Friedricha von Schillerja, ostalo kar nekaj delitev njegovih moči.
Skupno petje izjemnih solistov v dveh izrazito izpostavljenih kvartetih je bilo več kot soglasno, barvno in dinamično ubrano, vsi štirje so, (bolj skromno kot ne) umeščeni kar med zbor in orkester na levem delu odra, delovali optimalno.
Tako smo tudi z letošnjim koncertom še enkrat doživeli »blišč in bedo« zadnjega dela skladateljevega življenja in opusa, pravo Beethovnovo dramo, ki se na koncu prevesi v čisto radost.
