Freddie Mercury, učitelj abecede roka

Petindvajset let po smrti pevca in frontmana skupine Queen.

Objavljeno
24. november 2016 17.11
queen
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Freddieju Mercuryju ne bi bilo všeč, da se še četrt stoletja po smrti toliko piše o njem in špekulira o zadnjih letih boja z boleznijo, ki ga je pokončala prav zato, ker je življenje tako neskončno ljubil.

Predajal se mu je na odru pred več sto tisoč oboževalci in daleč stran od njihovih oči in bliskavic paparacev na mračnih hodnikih londonskega gejevskega kluba Cellar Bar ter zasebnih zabavah, kjer so kokain stregli s pladnjev, ki so jih na glavah nosili pritlikavci.

Letos, ko svet obhaja 25 let od Mercuryjeve smrti, je izšla njegova biografija, ki opisuje pretresljivi trenutek leta 1989, ko je preostalim trem članom zasedbe Queen povedal tisto, kar so že dolgo slutili. Na dražbi hiše Bonhams je bil za 73.000 evrov prodan zvezek z besedili skladb z zadnjih dveh albumov, ki sta jih Mercury in kitarist Brian May napisala med letoma 1988 in 1990.

Dokončno je postalo jasno, da bo režiser filmske biografije o Mercuryju, ki jo napovedujejo že osem let, Bryan Singer (Osumljenih pet, Možje X), Mercuryja pa bo upodobil igralec Rami Malek. Po frontmanu Queenov je nedavno dobil ime asteroid, ki kroži okoli Sonca s hitrostjo 20 kilometrov na sekundo. Turisti še vedno obiskujejo snemalni studio v švicarskem Montreuxu ob Ženevskem jezeru, v katerem so Queeni posneli sedem od petnajstih studijskih albumov, tudi zadnjega Made in Heaven, ki je izšel štiri leta po pevčevi smrti.

Njegov bronasti kip ob jezeru pa je ena od desetih najbolje obiskanih turističnih točk v Švici, pod katerega feni še vedno polagajo cvetje. Vsaj za smrt Mercuryjeve matere Jer Bulsara pred nekaj dnevi ni mogoče reči, da je bila načrtovana na okroglo obletnico sinove smrti. Po besedah Briana Maya sta si bila sin in mati zelo blizu, vendar je Mercury na skrivaj užival v tem, da jo je vedno znova šokiral.

Toliko je bilo že poskusov razčlenitve Mercuryjeve kompleksne, večplastne osebnosti, a ta še vedno ostaja skrivnostna in nedoumljiva. Če bi Mercury živel v obdobju interneta, ne bi mogel zadržati toliko podrobnosti iz zasebnega življenja. Fascinanten pa je po besedah njegovega dolgoletnega osebnega asistenta Petra Freestona tudi zato, ker je glasba Queenov brezčasna.

Na koncertih, ki jih z drugimi frontmani še vedno organizirajo zdaj že dodobra osiveli člani skupine – razen basista Rogerja Deacona, ki se je nepreklicno upokojil –, njihove uspešnice pojejo ljudje, ki se niso še niti rodili, ko je bil Mercury že pokojni.

Vseeno se Queen začne in konča s Freddiejem Mercuryjem, piše Rolling Stone v izčrpnem portretu skupine in njenega prvega vokala, objavljenem leta 2014. »Utelešal je identiteto skupine, njene triumfe in padce, bil je njena duša, katere izgube ni mogla preboleti.

Toda na začetku še ni bilo Freddieja Mercuryja. Bil je Farrokh Bulsara, ki se je rodil petega septembra 1946 v britanskem protektoratu Zanzibarju družini indijskih parsijev, ki so prakticirali zoroastrizem. Oče je delal za britansko kraljevino, kar je štiričlanski družini – Mercury je imel sestro Kashmiro – omogočalo udobno življenje v primerjavi z drugimi prebivalci otoka.

Ko je bil star osem let, sta ga starša poslala v cerkveno osnovno šolo St. Peter v indijskem mestu Panchgai, ki je veljala za eno najboljših deških internatskih šol v tem delu sveta. Farrokh je bil zelo plah in se je močno sramoval navzven štrlečih zgornjih zob, zaradi katerih je hitro dobil vzdevek Bucky.

Toda življenje v internatu ga je naučilo samostojnosti. Učitelji so ga ljubkovalno klicali Freddie, kar je hitro prevzel za osebno lastno ime. Izrazila se je tudi njegova naklonjenost do glasbe. Starši so ga usmerjali v operno petje, on pa se je bolj navduševal za zahodni pop, zlasti klavirski rokenrol Little Richarda ter ritem in blues Fatsa Domina.

Ko je teta Sheroo prva opazila, da Freddieju zadošča, če skladbo sliši enkrat in že jo lahko zaigra na klavirju, sta ga starša vpisala v zasebno glasbeno šolo. Leta 1958 je s prijatelji iz internata ustanovil skupino Hectics. Nekdanja učenka tamkajšnje dekliške internatske šole ga je v knjigi Freddie Mercury: The Definitive Biography opisala kot »precej nastopaškega izvajalca, ki pa je bil na odru absolutno v svojem elementu«.

Ob osamosvojitvi Zanzibarja leta 1963 se je družina Bursara vrnila v Veliko Britanijo in se ustalila v Felthamu blizu Londona. Prestolnica Velike Britanije se je tedaj zvirala v ritmih svinga, Beatlesov in Rolling Stonesov. Istega leta je glasbeno skupino z imenom 1984 ustanovil bodoči kitarist Queenov Brian May.

Freddieja je z njim spoznal basist 1984 Tim Staffell leta 1969, ko sta May in bodoči bobnar Queenov Roger Taylor igrala v skupini Smile. Freddie, ki se je razvijal v izjemnega pevca in pianista, je dotlej že zamenjal nekaj glasbenih zasedb. Ko je slišal igrati Smile, pa si je zadal cilj postati njihov frontman. Aprila 1970 je trojica ustanovila skupino, leto pozneje se ji je pridružil še četrti član, basist John Deacon.

Ime skupine Queen je predlagal Freddie, ki je pozneje svojo odločitev utemeljil z besedami, da je to močno in univerzalno ime, z veliko vizualnega potenciala in odprto za raznolike interpretacije. Poigral se je tudi s svojim priimkom in ga spremenil v Mercury, po božjem selu in spremljevalcu duš (ter rimskemu bogu trgovine).

Vsi člani Queen so bili visoko izobraženi in bi po fakulteti zlahka našli delo v kakšni raziskovalni ustanovi, vendar jih je Freddie, diplomirani grafični oblikovalec, postavil pred odločitev: ali boste akademiki ali rokerji. Pregovoril jih je tudi v vizualno preobrazbo, jih učil o pomenu oblačenja, gibanja in komuniciranja na odru. Z dolgimi vranje črnimi lasmi, črno polakiranimi nohti in harlekinskim kombinezonom na atletsko vitkem telesu je bil najboljši učitelj abecede roka.

S četrtim albumom A Night at the Opera iz leta 1975 je skupina začutila, da je prišel njen čas. Skoraj šestminutno Bohemian Rhapsody je iz strahu pred kritiki skrila šele na predzadnje mesto na plošči, a ravno ta skladba, ki se sprehodi od balade, preko operete v čisti rokenrol in zopet nazaj k baladi, je kljub temu, da je bila dvakrat daljša od dolžine običajnega singla leta 1975, se je povzpela na prva mesta glasbenih lestvic in velja za eno najpomembnejših v zgodovini roka.

Naslednji album News of the World (1977) je prinesel modernejše in temačnejše aranžmaje, a je prav tako postregel z uspešnicama. We Will Rock You in We Are the Champions sta povzročili, da je Queen večji del osemdesetih let polnila športne stadione in dvorane po vsem svetu.

Mercury se je v tem času iz glam rokerja preobrazil v »gejevskega klona«, kakor so konec sedemdesetih let imenovali mišičaste istospolno usmerjene moške z nazaj počesanimi lasmi, košatimi brki in v ozkih usnjenih motorističnih oblačilih ali oprijetih trenirkah. Ameriškemu občinstvu na turneji leta 1980 se je novi Mercuryjev videz zdel neokusen, zato so mu na oder metali britvice. Queeni so jim vrnili tako, da po letu 1982 niso več nastopili v ZDA.

A z nekaterimi potezami se je skupina zamerila tudi najbolj zagretim oboževalcem v domači Veliki Britaniji. Koncert v Buenos Airesu v okviru južnoameriške turneje leta 1981 je izpeljala kljub temu, da je bila Argentina pod vojaško diktaturo, ki je brutalno obračunavala z levičarskimi uporniki in civilisti. Več koncertov je imela kljub pozivom Združenih narodov k bojkotu tudi v Južni Afriki, ko je bila ta še v močnem primežu apartheida.

Mercury je vztrajal, da je Queen nepolitična skupina, ki ne igra za oblastnike držav, temveč državljane, toda zamera v glasbenih vodah je bila močna. Bob Geldof in Midge Ure, ki sta leta 1985 organizirala dobrodelni koncert za pomoč žrtvam lakote v Etiopiji, Queenov sprva nista povabila k sodelovanju. Mercuryja je to odkrito prizadelo. Vsa skupina je zapadla v depresijo in po nekaterih virih razmišljala o razpustitvi ali vsaj daljšem premoru.

Nekaj mesecev zatem jo je Geldof vendarle povabil na Live Aid v Londonu in nastop je bil vrhunec koncerta, ki je člane Queen ponovno reanimiral. Začeli so snemati album A Kind of Magic in se pripravljati na poletno turnejo leta 1986. Roger Taylor je ob tej priložnosti izjavil: »Verjetno smo trenutno najboljši koncertni bend na svetu.«

Toda Freddie Mercury je bil nepredvidljiv. Takoj po koncu zadnjega nastopa poletne turneje, ki so jo podaljšali s koncertom v Knebworth Parku pred dvesto tisoč glavo množico, je zapustil ekipno »garderobo«. Queen je odigrala zadnji skupni koncert. Mercuryja je gnalo v operne vode.

S sopranistko Montserrat Caballe je leta 1987 posnel skladbo Barcelona, ki je postala glavna uspešnica njegovega istoimenskega solo albuma in pozneje naslovna skladba olimpijskih iger v Barceloni. Da je že takrat imel zdravstvene težave, kaže test za aids, ki ga je opravil leta 1985, vendar je bil negativen.

Naslednji test leta 1987 žal ni pokazal enako, vendar je Mercury bolezen dolgo ignoriral. Člani skupine so čutili, da je hudo bolan, vendar si ga o tem niso upali spraševati. Ko jih je leta 1989 povabil k sebi domov in povedel, da ima aids, jim je zabičal, da tega ne smejo povedati nikomur, zatem pa z njimi o bolezni vse do smrti ni spregovoril niti besedice več.

Kljub vse hujšim bolečinam je delal kot obseden. Vedel je, da mu zmanjkuje časa. Ko so Queen leta 1989 izdali 13. studijski album The Miracle, je hotel takoj začeti snemati naslednjega. Na snemanju videa The Show Must Go On z albuma Innuendo je komaj hodil. Video je bil predvajan oktobra 1991, šest tednov pred njegovo smrtjo.

Septembra 1991 je Mercury posnel še zadnji material in se umaknil v domovanje v Kensingtonu. Starše je držal stran od sebe, ker jih je po besedah osebnega asistenta Petra Freestona »hotel zaščititi pred stvarmi, ki jih ne bi razumeli ali sprejeli«.

Do zadnjega ga je negoval partner Jim Hutton. Druge obiskovalce je zavračal. Nehal je jemati zdravila, zato je oslepel. A novico o bolezni je pred javnostjo skrival do zadnjega večera pred smrtjo. O tem, kar je čutil, je raje prepeval, četudi so mu besedilo napisali drugi. »Moja duša je obarvana kot krila metuljev. Pravljice včerajšnjega dne bodo odrasle, a nikoli umrle. Večno lahko letim, prijatelji.«