Tiskane izdaje
»Po vsaki vojni mora biti mir,« je včeraj dopoldan povedal predsednik sveta SF Otmar Zorn ob začetku mediacijskega sestanka, ki je bil poskus pomiritve oziroma razrešitve zdajšnjega položaja v Slovenski filharmoniji. Za mizo so na eni strani sedeli člani stavkovnega odbora, na drugi direktor.
Dogovor, sklenjen konec prejšnjega tedna pri ministru za kulturo Tonetu Peršaku, da predstavniki stavkovnega sveta s predsednico Marino Kopše sedejo za mizo s predsednikom sveta Slovenske filharmonije Otmarjem Zornom in njenim direktorjem Damjanom Damjanovičem, je obveljal: včeraj so se vpleteni sestali na enournem mediacijskem sestanku (na obeh straneh so bili prisotni tudi odvetniki), na katerem je bilo ob koncu jasno dvoje: še se bodo pogovarjali, pripravljenost za razrešitev zdajšnjega položaja v skupno korist očitno obstaja, čutiti je bilo tudi, a je ostalo neizrečeno, da prihodnost, kakor jo vidijo filharmoniki, ni nujno tudi prihodnost zdajšnjega šefa dirigenta.
Zorn, ki je izjemno umirjeni sestanek vodil, je v uvodu navrgel, da pričakuje konkretnosti, in dodal, da je stavka ugledu SF že škodila, na doslejšnjih treh sestankih pa niso nič dosegli, predsednica stavkovnega odbora, ki so jo spremljali Janez Podlesek, Barbara Kresnik, Klemen Hvala in Rado Šteharnik, pa je na to lahko odgovorila, da pač niso dobili nobenega predloga in da pričakuje odgovore na posamezne zahteve.
»Če bi mislili, da bi zahteve lahko dosegli, ne bi stavkali. Zanima nas, katere od teh zahtev in kdaj jih bo vodstvo hotelo uresničiti.« Predsednik sveta je na to pripomnil, da ga nepripravljenost na pogovor žalosti in da se vztrajanje na okopih ne zdi smiselno, saj bo na koncu nekdo o zadevah pač moral odločiti, čisto na koncu lahko seveda sodišče, a po njegovem mnenju bi bilo bolje najti rešitve, ki bodo elegantne za obe strani.
Vprašanje je, kaj lahko k temu pripomore nove obračanje papirjev, o katerem je slišati po kulturniških kuloarjih: kljub opravljenim pregledom računskega sodišča in protikorupcijske komisije namreč na ministrstvu za kulturo menda premišljajo od odločitvi za novo zunanjo revizijo poslovanja SF.
Ko je pogovor včeraj vendarle stekel, so se ponovile nekatere teme, obravnavane na prejšnjih srečanjih, od problematike abonmajev, abonentov in njihovega upadajočega števila (kar je sicer prekletstvo tudi drugih repertoarnih hiš), prek ugotovitve, da je velik delež spornih delovnopravnih zadev v orkestru utemeljen, do tega, da nekatere zahteve, ki jih je ob zdajšnji stavki zapisal stavkovni odbor, presegajo direktorjeve zmožnosti, slišati je bilo tudi, da maestro Uroš Lajovic, ki se je v zadnjih dneh z orkestrom udeležil snemanja, ni pripravljen odstopiti z mesta šefa dirigenta, ker bi s tem pritrdil vsemu tistemu, kar mu očitajo člani orkestra, kljub spravljivemu tonu, smo slišali, pa ne more iz svoje kože in da je v komunikaciji pogosto emocionalen.
Če se bo optimizem predsednika sveta, ki je včeraj večkrat ponovil, da je pravzaprav vse mogoče razrešiti, preselil tudi vse udeležence včerajšnjega mediacijskega sestanka, bomo verjetno lahko kmalu poročali o drugačni Slovenski filharmoniji, kakršna je ta hip, ko javnost niti ne ve, kdo bo vodil njen novoletni koncert, če koncert sploh bo. Datumi vaj, smo slišali, so določeni.
