Tiskane izdaje
Celjski pianist in pevec Uroš Perić že vrsto let polni ljubljanske Križanke, kjer občinstvu poleg lastnih skladb predstavlja bolj ali manj znane skladbe iz zgodovine jazza, bluesa, soula pa tudi swinga. In tako je tudi bilo sinoči.
Očitno dobro razpoložen Perić je v dvodelnem koncertu pred polnimi Križankami skupaj z Big bandom RTV Slovenija pod vodstvom Lojzeta Kranjčana zaokrožil prvo desetletje javnega glasbenega delovanja.
Je izvrsten pianist in pevec z bluesovskim glasom - svojo glasbeno pot je začel s poudarjenimi interpretacijami Raya Charlesa, kar se mu še vedno močno pozna. Ali ga je tako dobro »snel« ali pa je preprosto tak. Tu ne bi govorili o imitaciji temveč o interpretaciji, ki pa je tako močna, da tudi malo znane pesmi zvenijo povsem prepoznavno charlesovsko. Se je ujel v zanko ali pa ima le izvrstno izhodišče?
Prej je verjetno slednje: če bi bil blefer ne bi pritegnil toliko različnih glasbenikov k sodelovanju, med njimi celo vrsto izvrstnih big bandov, pa tudi glasbenikov, ki so igrali z Rayem Charlesom.
Očaral je celo Rayevo hčerko Sheilo Raye Charles, ki ga je poklicala in mu povedala, da bi rad z njim nastopila. Kar sta tudi pred leti v ljubljanskih Križankah tudi naredila. Tako je tudi na sinočnjem koncertu imel dva gosta, ki sta sodelovala s Charlesom, in sicer spremljevalno pevko Renee Collins Georges in Davida Hoffmana, ki je bil zadnjih 12 let Rayevega življenja vodilni trobentač v njegovem orkestru.
Koncert se je začel z zvočnim kaosom, kajti sprva se ni slišalo ne Perićevega vokala, ne njegovega klavirja, pihalci pa so zvočno naglasili vse, da je že bilo moteče. Verjetno k temu ni pripomogla plastična orkestrska školjka, v katero so po novem odete Križanke, temveč povem neuravnotežen zvok. Šele po nekaj skladbah se je zvok izboljšal. Glede na to, da je koncert snemala RTV Slovenija, lahko predvidevamo, da je bil zvok podrejen snemanju, poslušalci pa so doživeli slab zvočni začetek.
Perić, ki ga je med igranjem tako počasnih, še posebej, pa hitrejših skladb, kar premetavalo na pianističnem stolu, se je dobro vživel v vlogo gostitelja. Prav tako je bilo opazno že ustaljeno sodelovanje z Big bandom RTV Slovenija, s katerim pogosto nastopa in snema.
Dal je tudi precej prostora svojim gostom: nekateri so izvedli skladbe le ob spremljavi orkestra in brez Perića. Tako je uglajeno odtrobental Duško Gojković, človek, ki je Periću v svetu odprl nekaj pomembnih vrat. Podobno vlogo nekakšnega pokrovitelja je imel tudi Oto Pestner, Perićev someščan, ki ga je zgodaj opazil in spodbujal ter tudi vabil kot gosta na svoje koncerte. Zablestela pa je tudi ameriška pevka Denise King, ki jo je Perić spoznal v Franciji in s katero sta se takoj odlično glasbeno ujela, je še povedal.
Glede na to, da je Perič kot pianist vezan za klavir in pač ni mogel skakati po odru, je bilo zato toliko bolj čudno, da so pevci imeli tako neverjetno kratek kabel na mikrofonu, da so se lahko gibali le kak meter stran od stojala za mikrofon in zato občasno kar obviseli v zraku. Ko so se želeli približati med petjem k svojemu gostitelju, pa jih je prekratek kabel zadržal daleč stran.
Repertoar je Perič sestavil precej drzno in se ni lotil le preverjenega preigravanja zimzelenčkov iz teh glasbenih zvrsti. Predvsem v prvem delu je posegel po nekoliko manj znanih skladbah iz zgodovine jazza, soula in bluesa, jim dodal dve svoji skladbi in na koncu dal poudarek večnim melodijam, posebej tistim iz zakladnice glasbenega izročila Rayja Charlesa, kot so Hit The Road Jack, Georgia On My Mind, What I Say, Cryin Time, Unchain My Heart in druge, ki so naletele na takojšen ugoden odziv občinstva.
Uroš Perić je tako pripravil povsem soliden dvourni koncertni večer za (večinoma) zvesto občinstvo in proslavil svojo prvo desetletnico delovanja tako kot glasbeniki v Sloveniji to počnejo najraje, pred polnimi Križankami.
