Tiskane izdaje
Materni jezik je naš prvi jezik, ki je praviloma dialekt. Kaj je potem knjižni jezik? Nekaj, kar se učimo na novo?
Janez Ramoveš: Ko sem začel pisati, sem s tem imel precej težav, ker sem moral svoje besede prevajati v slovenščino. Zato po moje ta trditev drži.
Uršula Ramoveš: Nikoli nisem tako razmišljala, dokler se nismo začeli tudi glasbeno ukvarjati z narečjem. Takrat sem se dejansko zavedla, da gre v resnici za dva jezika. Zanimivo je, da imajo ljudje s tistim avtentičnim prirojenim jezikom več težav in ga bolj jemljejo kot tuj jezik, kot pa knjižnega.
Knjižna slovenščina združuje nekoga iz Prlekije kot tistega iz Trente.
Uršula Ramoveš: Je. Sicer bi se res težko razumela.
Janez Ramoveš: To je res. Je pa tudi precej frustracij pogojenih s tem z narečnim govorom. Če sem šel samo do Škofje Loke, so me že čudno gledali, ker sem govoril drugače kot oni. In si takoj bil označen kot ...
Uršula Ramoveš: ... manjvreden.
Janez Ramoveš: Na začetku sem v javnih nastopih obiskovalce nagovoril v zbornem jeziku, potem pa v svojem narečju. Tako sem jim pokazal, kakšen je moj jezik, v katerem sem pisal besedila.
Vaše pesmi so zelo priljubljene pri vseh Slovencih.
Janez Ramoveš: Kdor je vsaj malo odprt, nima težav s tem. Mogoče kdaj katerega izraza ne razume, to je pa tudi vse. Če nekaj sprejemaš, se niti ne obremenjuješ, v katerem jeziku je odpeto.
Kako pa je interpretirati take pesmi?
Uršula Ramoveš: Pri petju je to povsem zabrisano. Če berem Janezove pesmi, sem pozorna na dialekt, saj se moram kar malo potruditi, da preberem in razumem. Ko pojem, ni nobene razlike in težav. Sploh ne razmišljam o tem, da je to v poljanščini. Gotovo nekatere od teh izrazov, ki jih uporablja v poezij, jaz v govoru ne uporabljam več, medtem ko pa mi gredo pri petju povsem suvereno iz grla. Mogoče se nekatere te besede, ko so izgovorjene, zdijo robate ali primitivne, ko jih zapojem pa zazvenijo povsem lepo in naravno.
Vidva sta združila življenjsko in ustvarjalno pot. To ima gotovo svoje prednosti. Kaj pa slabosti?
Uršula Ramoveš: Poezija in glasba sta skorajda idealna kombinacija.
Vam je bilo najbrž precej naravno prepevati Janezove pesmi. Navsezadnje je poezija razgaljanje, peta poezija z iskreno interpretacijo pa skorajda dvojno razgaljanje.
Uršula Ramoveš: To je pa res prava oznaka. Res razgaljanje. To zelo močno čutim na odru. Vedno me na odru obletava ta želja, da sporočam občinstvu, poslušajte, kaj pojem. Poslušajte, ker so te res resne življenjske stvari. Janez precej dobro razgalja življenje in ko dodam še vokal, je to dvojno razgaljanje. Sploh glede na odzive občinstva, še posebej naših zvestih privržencev. Mogoče so nekateri celo malo fanatični ... Ne rečem, da jih je veliko, ampak so in to je dober občutek. Ti ljudje pesmi občutijo kot nekaj izjemno močnega. Kdor te pesmi dojame, ji ne dojame samo površno, ampak se ga zelo globoko dotaknejo.
Živita in ustvarjata neobremenjena z dogajanjem v kulturnih središčih. Sicer pa kulturo tako ali tako vsak nosi v srcu.
Uršula Ramoveš: Ah, seveda ...
Janez Ramoveš: Pomembno je, da slediš kulturnemu dogajanju, da nekaj veš, da bereš, poslušaš. To je nujno.
Uršula Ramoveš: Zdaj je zaradi interneta to tudi lažje, vsekakor pa je lepše te stvari doživeti tudi v živo.
Janez Ramoveš: Če greva sredi tedna v Ljubljano na koncert, je to ura vožnje, pa koncert, pa si utrujen, pa še eno uro za domov, zjutraj pa služba ... Tako da bolj natančno izbirava, kam hodiva. Je tudi prednost, da živimo nekoliko stran. Mislim, da zaradi tega ne trpimo kake hude izključenosti.
Uršula Ramoveš: Fino je tudi živeti tako odmaknjen. To je neka posebna kakovost življenja, da lahko malo po svoje razmišljaš.
Priznati moram, da so vaše pesmi ene najbolj duhovitih, kar jih je med Slovenci. Biti duhovit ni preprosto in verjetno ni posledica razumskega premisleka?
Janez Ramoveš: Duhovitost ... Ponavadi gre tu za grotesknost, absurdnost, včasih je to bolj izhod ... Običajno so moje pesmi zelo težke in je ta duhovitost kot neka sprostitev, da postanejo nekoliko bolj grenko-sladke ... Na ta način postanejo znosne. Večkrat mi kdo sicer reče, da niso duhovite.
Kaj pa interpretacija?
Uršula Ramoveš: Ni duhovita. Interpretacija pesmi oživi, jim da življenjskost. Zapeto se večkrat ponovi. S to ponovitvijo se pesem nekomu mogoče lažje odpre. Se mi pa zdi, da je na začetku res neka duhovitost v teh pesmih, ki pa se kasneje pokaže kot trpkost.
Novi album nosi naslov Talisman.
Uršula Ramoveš: Všeč mi je bila sama beseda. Talisman tako lepo zveni. Sicer poznam pomen besede, sama pa nimam nekega talismana, neke slepe vere ... Mogoče le to, da zelo verjamem v to ploščo. Že od vsega začetka sem vedela, da bo tak naslov albuma.
Janez Ramoveš: Zame je pač to pesem, ki v knjigi niti ni imela naslova.
Vedno so ljudje imeli povezave z nadnaravnim, talismani in prehodi ...
Uršula Ramoveš: Če tako pomislim, je na intuitivni ravni talisman gotovo povezava mojega glasu in njegove poezije, kar je mogoče neka povezava z nekimi višjim energijami. Če kje čutim to pretočnost pa mravljince in te energije, jih ravno, ko pojemo. In talisman je gotovo prava beseda, ki je prišla v pravem trenutku.
Janez Ramoveš: Tudi sama pesem – ta stou tarhlen še s koreninin poznam, glih par te pot je rasu, sam glih na ta drug stran – to je neka taka povezava v neznano ...
Tudi za nov album ste popoljanščili zimzeleni pesmi Perfect Day od Lou Reeda in Time od Toma Waitsa. Zapeti ti dve pesmi, ki sta ju odpela robata vokala, gotovo ni bilo lahko.
Uršula Ramoveš: To sta dobri pesmi dobrih avtorjev in mi smo ju verjetno naredili še boljši. Za to je on kriv. Dejansko to nista prevoda, temveč je skušal zajeti vzdušje pesmi. Če bi to prevajal, bi gotovo zvenelo banalno.
Janez Ramoveš: Pesem Time Toma Waitsa, ki je postal v mojem primeru Cajt, sta že prej prevedla tako Jani Kovačič kot Matej Krajnc in v teh prevodih se nisem videl. Saj sta korektna prevoda, vendar sem jaz to pesem drugače doživel. Želel sem ujeti njeno atmosfero. V izvirniku so notri neke lokalne stvari, ki so težko razumljive, kaj šele prevodljive.
Uršula Ramoveš: Cajt je najmočnejša pesem, ki smo jo doslej posneli.
Perfect Day Lou Reeda je
Janez Ramoveš: Za te je skupina dala idejo.
Uršula Ramoveš: Jaz pri tem nisem imela nobenega vpliva. To so naključno izbrane pesmi.
Janez Ramoveš: Pogovarjali smo se katere pesmi bi tako predelali in so padali različni naslovi.
Uršula Ramoveš: Potem je Janez napisal besedilo, in če nam je bila všeč, smo jo zapeli. Nikoli pa ni bilo načrtno, zdaj bomo pa izbrali toliko in toliko tujih besedil, da jih bo Janez prepesnil. Mi smo mu jih predlagali in nato ga je zagrabilo, da se jih je lotil. Ne vem, v kakšne vode bo sedaj šel. Nimam pojma kaj zdaj piše. Želim pa si, da bi naredila nekaj samo s klavirjem, z Jožijem, tako kot Sugar Free Baby, ali pa kot samospev.
Janez Ramoveš: Drugače pa je še zmeraj ustvarjalna radost temelj in pogoj za delo, vse drugo je postranskega pomena. Neizmerno veselje, ko ti nekaj tako dobro narediš, da si še sam navdušen.
