Tiskane izdaje
Včeraj se je končal drugi festival Boben in lajna, ki ponuja pregled sodobne ustvarjalnosti mlajše generacije jazz glasbenikov. Nastal je na pobudo ustvarjalcev samih, ki so iniciativo promocije svoje glasbe in s tem slovenske ustvarjalnosti vzeli v svoje roke, in v želji po povezovanju ter izboljšanju razmer v širši glasbeni skupnosti ustanovili zavod Boben in lajna. Festival je lani debitiral na elitni lokaciji - na Ljubljanskem Gradu, kjer so se na z zarjo obsijanem prostornem odru na grajskem dvorišču in v podzemni »skalnati« dvorani v treh večerih zvrstile vse vidnejše jazzovske zasedbe. Čeprav se je že drugo leto preselil, kar za uveljavljajoči se festival, ki si publiko šele pridobiva, ni najboljši manever, je treba priznati, da je nova lokacija še bolj impresivna. V preteklih treh dneh je dvanajst glasbenih skupin in solistov zvočno obarvalo razgiban, travnat avditorij, vsidran v Muzejsko ploščad v osrčju kulturne četrti na Taboru.
Oblake nad elegantnim in presenetljivo akustičnim ambientom je prvi dan odpihnila zasedba Žiga Murko 13 s premiernim nastopom trinajstih pihalcev in trobilcev ter bobnarja. Brass senzacija (s štirimi trobentami, tremi saksofoni, štirimi pozavnami, tubo in bobni) je z mogočnim, polnim zvokom odigrala nekaj avtorskih kompozicij Andreja Hočevarja, Gorana Krmaca in Jana Kusa in aranžmajev skladb Alexa Sipiagina in Davida Binneya (ki sta sodelovala tudi na snemanju njihove prve plošče letos januarja v New Yorku). Repertoar smo v preteklosti lahko že slišali v drugačnih konstelacijah, ki jih tvori jedro omenjenih štirih mladih jazzistov, kot je zasedba Next Andreja Hočevarja in Take Off Gorana Krmaca. Tokratna kombinacija glasbil je dala znanim kompozicijam z razpoznavno melodiko in zapletenimi ritmi nov karakter. Pravzaprav mnoštvo karakterjev, saj je vsaka trobilna in pihalna sekcija obarvala glasbo z značilnostjo svojih inštrumentov. Polifonično in mestoma mladostniško zaletavo, spet drugič zbrano in ubrano orkestriranje s fascinantnimi crescendi, so s tehnično dovršeno realiziranim imaginarijem v intimnih solažah nadgrajevali trije ameriški gostje, trobentača Jonathan Powell in Jason Palmer ter pozavnist Andy Hunter. Ti so svoje zgodbe, tako na primer Jonathan Powell, barvali s skrivnostnim balkanskim melosom (kar bi prej pričakovali od domačih članov zasedbe) ali pa vključevali žive elemente iz okolice, ki jih ponujaigranje v odprtem in nepredvidljivem okolju. Tako se Andy Hunter ni pustil zmesti okoliškemu hrupu in se je v svojem solu spontano odzval na hrumenje letala, ki je v tistem trenutku preletelo prizorišče in vzpostavil dialog s kriki in žvižgi z bližnjega otroškega igrišča, ob tem pa nakazal ves razpon svojega inštrumenta.
Ob intenzivni, včasih konfuzni igri, pa je raznolik in izzivov poln repertoar dal slutiti velik potencial skupine. Vsekakor je Žiga Murko 13 zasedba, ki je ne gre zamuditi na petkovem koncertu v sklopu Jazz festivala Ljubljana.
Medklici iz okolice pa so bolj kot ne zmotili intimo eterične izpovedi Tjaše Fabjančič, ki je z avstrijsko zasedbo Playgrounds pela svoje tudi že nagrajene kompozicije. S čistim vokalom je ob doživeti spremljavi pihalca Patricka Dunsta (piščal, bas klarinet, sopran saksofon) prisotne mamila v daljnje svetove indijanskih ljudstev in v zamaknjene sanjarije zaljubljencev.
Medtem se je na ploščadi pred Kavarno SEM odvijala takorekoč ulična intervencija, ki je srečala ustvarjanje Zlatka Kaučiča na zvočilih in bobnih ter Igorja Lumperta na tenor saksofonu. Njun nastop v okviru »raziskovalnega odra« je bil sprva predviden v Kavarni, a sta si umetnika, tako kot se za prave improvizatorje spodobi, priredila, če že ne kar uzurpirala, prostor na ploščadi, kjer sta izvedla svojo zvočno demonstracijo. Udarno in učinkovito.
Prvi večer je zaključil nadarjeni pianist Marko Črnčec, ki je v kvintetu z Lenartom Krečičem (saksofon), Jonathanom Powellom (trobenta), Tadejem Kamplom (bas) in Kristijanom Krajnčanom (bobni) odigral nekaj skladb s svojega predzadnjega albuma Moral Interchange in ob tem zbudil radovednost za svoj tretji studijski album, ki ga je pred nekaj meseci v New Yorku posnel z ameriškimi kolegi.
Drugi dan festivala se je publika brezplačnemu prizorišču bližala nekoliko plašno, zato je mladi vibrafonist Vid Jamnik začel z zamudo, a je s preigravanjem jazzovskih standardov kmalu vzbudil radovednost obiskovalcev. Večer je pripadel skupini Artbeaters, ki je podžgana z nedavno zmago na mednarodnem jazzovskem tekmovanju v Romuniji, presenetila svoje oboževalce z nekaj novimi skladbami in v jazz usmerjenim muziciranjem. Na žalost nismo ujeli koncerta tria Free Willys in raziskovanja zvočila imenovanega syntact, ki ga intermedijski umetnik Miha Ciglar razvija v sklopu Inštituta za raziskovanje zvočne umetnosti.
Zadnji večer festivala Boben in lajna je odprla filmska glasba za film, ki ga še ni, - kot je svoj projekt Operation Charlie opredelil priznani basist Robert Jukič, ki je prisotne pričakal z vselej drugače doživeto in vedno svežo izvedbo že večkrat predstavljene glasbe.
Pretežno mlado občinstvo, ki je do tedaj sedelo v avditoriju, se je generacijsko popestrilo, ko je svojo zvesto publiko na festival privabila Nina Strnad. V programu, ki ga je uresničila s kvintetom, v katerem so igrali pianist Blaž Jurjevčič, basist Nikola Matošič, trobentač Igor Matković in bobnar Vladimir Kostadinović, se je takorekoč poklonila pravkaršnji petdeseti obletnici slovenske popevke in z vživeto, brezhibno interpretacijo znanih in manj znanih zimzelenov pričarala čaroben večer.
Po tej tradicionalni-baladni izkušnji je vzdušje presekalo eksperimentiranje dua Tomaž Grom in Seijiro Murayama, ki sta zvoke in tišino raziskovala v sklopu raziskovalnega odra, kar na glavnem odru. Za večino občinstva pod vtisom nežnega Nininega vokala je bil ta skok v abstrakcijo le prevelik, zato se je v prasketanje, pritrkavanje in drsanje po kontrabasu in bobnih poglobila le peščica ljubiteljev tovrstnega raziskovanja. Nekaj se jih je vseeno spet pridružilo zaključnemu koncertu Igorja Matkovića, ki je predstavil pred dobrim mesecem izdano ploščo Sonic Motion. Tokrat je elektronsko-ambientalnemu jazzovskemu razmisleku o notranjih in zunanjih svetovih novo dimenzijo pridal še kitarist Jani Moder, ki se je pridružil osnovni zasedbi, v kateri so pianist Marko Črnčec, basist Robert Jukič in bobnar Vladimir Kostadinović.
V doslednem in žanrsko raznovrstnem pregledu domače ustvarjalnosti je tako izzvenelo prvo nadaljevanje festivala Boben in lajna. Kjer je seveda treba pohvaliti tendenco predstavljanja različnih zvrsti jazza in improvizacije, a bi v bodoče morda ne bilo slabo bolj premisliti, kako koncerte, ki nagovarjajo specifičen krog ljudi, razporediti znotraj programa.
Nenazadnje gre mladim članom zavoda Boben in lajna za prizadevnost in sposobnost, da so ponovno uspešno uresničili manifestiacijo domačega jazza, le čestitati. In jim ob tem zaželeti, da jim neumorna motivacija ne poide, preden njihove pomembne vloge v gojenju in promoviranju slovenske glasbene ustvarjalnosti na visokem nivoju, ne prepoznajo ustrezne institucije in jih podprejo.
