V Britanski knjižnici odkrili najzgodnejši zapis polifonije na svetu

V Britanski knjižnici so odkrili doslej najstarejši primer polifone glasbe. Najzgodnejšo polifono skladbo, ki se je tudi izvajala, je po naključju našel Giovanni Varelli, doktorski študent na Univerzi v Cambridgeu. Odkritje je, kot piše na spletni strani univerze, zamajalo temelje evropske glasbene tradicije.

Skladbo za dva glasova je Varelli, ki se specializira iz najzgodnejših notnih zapisov, našel med rokopisi Britanske knjižnice, domnevno pa je bila zapisana je bila na začetku 10. stoletja. Gre za sicer kratek koralni spev, posvečen zavetniku Nemčije sv. Bonifaciju.

Najzgodnejši praktični primer polifonije – glasbe, ki združuje več kot eno samostojno melodijo – je zapisan v notaciji, ki je obstajala še pred izumom notnega črtovja, nahajal pa se je na koncu rokopisa o življenju škofa iz Reimsa.

Polifonija je zaznamovala večino evropske glasbe vse do 20. stoletja, ni pa jasno, kdaj natančno se je pojavila. Razprave, ki so začrtale teoretsko podlago za glasbo z dvema samostojnima glasovoma, obstajajo od zgodnjega srednjega veka. Za najzgodnejši doslej znani primer takšne glasbe, ki je bila namenjena več kot enemu glasu, sicer velja rokopis, znan pod imenom Winchesterski tropar, ki datira v leto 1000.

Novoodkriti liturgični napev, imenovan antifona, s še enim glasom za poudarjanje harmonije je bil po Varellijevih predvidevanjih zapisan okrog leta 900.