Vasko Atanasovski − Glasba je zdravilo za dušo in telo

Mariborski saksofonist in flavtist Vasko Atanasovski bo zvečer z gosti v ljubljanskem Cankarjevem domu predstavil svoj novi album Melem, ki ga je posvetil balkanskemu glasbenemu izročilu. Pravkar je izšel pri založbi Pivec in prinaša pet avtorskih in devet prearanžiranih ljudskih pesmi od Slovenije do Turčije. Z njim smo se pogovarjali o njegovem novem glasbenem izdelku.

Melem je zdravilo. Kaj je pa vaš melem? Glasba?

Tako je. Moj melem je glasba. Glasba za dušo.

Pri svoji glasbeni poti ste bili vedno zelo odprti do različnih glasbenih zvrsti. Vendar pa ste se na novem albumu povsem jasno odločali za izbor pesmi, večinoma ljudskih. Kakšna je bil tokratna rdeča nit izbora?

Album Melem posvečam Balkanu in svojim koreninam, tako je album tudi nekoliko konceptualen. Je mešanica mojih avtorskih skladb in priredb tradicionalne glasbe Balkana, s katero sem povezan že od otroštva. Balkanski melos je rdeča nit tudi vseh mojih prejšnjih albumov, tukaj pa sem to zaokrožil.

Poskrbeli ste tako za stilsko, kot nacionalno pestrost.

Poskušal sem zajeti vplive in območja od Slovenije pa vse do Turčije. Glasba Balkana preživi, ker je obredna, zmeraj povezana z dogodki v življenju – poroka, pogreb, odhod, ločitev, vrnitev, ljubezen, smrt. Zato je včasih tako strastna, drugič spet neskončno žalostna in melanholična. Skladbe sem nadgradil z lastnimi, novimi melodijami ter z zvokom saksofona in tako zbližal slogovne raznolikosti. Nekateri ne živimo nacionalizma in smo brezmejni, kakor je tudi glasba.

Najpogosteje igrate in nastopate s še dvema vrhunskima mojstroma svojih inštrumentov, kitaristom Lapanjo in tolkalistom Stanićem. Kako vodite razpravljanje, je to bliže avtokracije ali demokraciji?

Sam sem idejni in poslovni vodja, prav tako avtor glasbe, h kateri pa v izvedbi pristopamo s skupno kreativnostjo in prijateljstvom.

Na albumu imate kot goste vrhunske glasbenike in glasbenice iz različnih držav. Gre za neko vljudnostno obliko vračanja prijaznosti ob kakšnih drugih sodelovanjih?

Ni šlo za nikakršno vljudnostno prijaznost, temveč sem kakor pri izboru repertoarja hotel album začiniti tudi z glasbeniki s tega območja. Na srečo že leta sodelujem z morda res najbolj žlahtnimi glasbeniki Balkana in z vsemi že dolgo delim lepe izkušnje in sodelovanje. Tako z Vlatkom Stefanovskim že štiri leta koncertirava s Fire & Ice, z Matijem Dedićem smo lani jeseni naredili izjemen koncert v mariborski dvorani Union, z mediteranskim virtuozom na harmoniki, Simonejem Zanchinijem imava že 16-letno zgodovino skupnega ustvarjanja, pevko Jehan Barbur in njen biserni glas sem spoznal pred nekaj leti v Istanbulu in od takrat je v meni tlela želja po sodelovanju, bosanska pevka Aida Čorbadžić je povezana z Ljubljano in našim bobnarjem Marjanom, s katerim sta nekoč igrala sevdah v znameniti skupini Dertum, z izjemnim srbskim pianistom Vasilom Hadžimanovim, ki bo tako kot Zanchini tudi gost našega koncerta v Cankarjevem domu, pa sva v zadnjih petih letih že večkrat stopila na oder.

Seznam gostov je impozanten in vsak je pripeval ravno pravšnjo začimbo za vsako skladbo, mar ne?

Skrbno sem izbiral skladbe za vsakega izmed gostov in menim, da so se stvari odlično prepletle. Album je res pester, zvočno in izrazno bogat; prečiščena, navdihujoča estetika.

Na predstavitvenem koncertu bo sodeloval tudi vaš sin. Ste tako glasbeno štafeto predali naprej?

Moj sin Ariel Vei je tako rekoč že od zibelke povezan z glasbo, izjemen talent, tako na violončelu kot v skladanju. S svojimi štirinajstimi leti strumno stopa po glasbeni poti in je že dodobra padel v magijo glasbe. Ponosen in vesel sem, da se nam bo na koncertu pridružil in zaigral z nami. Seveda, zelo hitro bo prišel čas, ko bom vesel, če bom kot gost lahko natopil na njegovih koncertih.

Album je poudarjeno balkanski. Jaz sem še vedno prepričan, da ima Balkan še vedno eno najmanj populariziranih glasb v Evropi. To je še vedno neodkrita glasbena zakladnica.

Glasbene tradicije Balkana so izjemno bogate in meni zmeraj znova vir navdiha. Čeprav to glasbo kar dobro poznam, še zmeraj odkrivam veliko novih stvari. Že samo makedonskih narodnih pesmi je res ogromno, potem je tukaj še čalgija pa zurlaši, trubači, kaj šele če se sprehodimo po vseh drugih državah od dalmatinskih klap, istrskih lestvic, bosanskega sevdaha, srbskih kol in starogradskih napevov do Međimurja in navsezadnje do slovenske ljudske pesmi in značilnega dura. Na zahodu je to seveda še vse precej neodkrito, saj za Evropo nismo preveč zanimivi. Bolje je bilo, ko smo imeli veliko jugoslovansko tržišče in gojili svoj rock, šlager, jazz in še marsikaj.

Glede na to, da ste tudi makedonskega rodu, koliko je bila makedonska ljudska glasba del vašega družinskega odraščanja?

Od malega sem si prepeval Jovano Jovanke, vendar se je v moji družini govorjenje makedonskega jezika izgubilo. Odraščal sem seveda s slovenščino in sočasno s srbohrvaščino. Makedonijo pa sem veliko bolj začel odkrivati v zadnjih letih, ko sem tam veliko koncertiral, spletel prijateljstva in obudil stik s to vejo družine. Tako sem se po malem začel učiti tudi jezika. Čeprav je življenje v teh krajih dandanes precej težko, je Makedonija neverjetna dežela, ki navdihuje s svojo glasbo, kulinariko, naravo in duhom.

Ko za album pišete avtorske pesmi, se trudite, da bi se te vaše pesmi ujemale z okolico z drugimi pesmimi. Ste vedno zadovoljni z izidom?

Sicer sem dolgo in predvsem delal samo avtorsko glasbo in sem se s priredbami spoprijel tako rekoč prvič v projektu Fire & Ice. Tam je repertoar sestavljen iz mojih skladb in iz priredb tradicionalne makedonske glasbe, ki sem jo priredil za godalni orkester. Ker sta v moji glasbi zmeraj prisotna balkanski melos in ritmika, je ta kombinacija izpadla zelo posrečeno. Melem je tako nov korak v to smer v povsem drugačni zasedbi in z razširjenim geografskim poreklom. Vsekakor so med skladbami razlike, a album se zelo lepo posluša in teče, ima svojo zgodbo, duh in okus. Priredbam pa sem dal močan avtorski pečat in se občutenji mojih skladb in priredb precej prepletata in prekrivata.

Z izidom je približno tako, da moram za to, da neko stvar objavim, prebiti določen prag zadovoljstva. Nastajanje Melema je bilo zame kar vrtoglavo, polno vprašanj in nihanj, saj je bilo veliko materiala, veliko možnosti. Z albumom sem se ukvarjal več kot eno leto. Zdaj se mi zdi, da sem z njim vzpostavil celo platformo in da bi iz tega lahko naredil vsaj še tri, štiri ločene zgodbe. Pa vendar Melem ponuja veliko presežkov, prežet je z nitjo čustev ter strnjen in povezan v esenco Balkana.

Pogosto uporabljate za glasbeno izhodišče ljudske pesmi, ki so običajno preprostih oblik. Pa vendarle puščajo veliko svobodnega prostora za improvizacije. To pa imajo predvsem jazzovski izvajalci zelo radi, mar ne?

No, kot sem omenil, se v preteklosti nisem loteval priredb in je to moj šele drugi tovrstni projekt, a vsekakor sem privrženec improvizacije. Z njo pesmi oplemenitim, jim dam umetniško noto, z aranžmajem pa jih prestavim v sodobni čas. Veseli me, če mi uspe v glasbi prebuditi preprosto melodijo, ki zadene v dušo, vendar to še ne pomeni, da je moje skladbe preprosto izvajati.

Kako kolegi glasbeniki, ki niso z Balkana, gledajo in dojemajo balkansko glasbo, ki jim jo predstavite?

Večina, s katerimi trenutno igram, so z Balkana, tisti, ki niso, pa gledajo in se čudijo. Razen redkih izjem, kot je na primer Simone Zanchini, virtuozni harmonikar iz Italije, ki bo poleg izjemnega pianista iz Beograda Vasila Hadžimanova prav tako naš koncertni gost.

Kako pa jo dojema občinstvo? A jim je treba veliko razlagati ali pa jim le zaigrate in jih prepustite lastnim vtisom?

Če že življenja ne razumemo, zakaj bi razumeli glasbo? Moramo jo začutiti.