Vasko Atanasovski trio: godbeno razgledana zasedba

Trio sestavljajo izkušeni glasbeniki vzornega porekla – ­tolkalist posebne sorte Marjan Stanič, subtilen kitarist Dejan Lapanja in izjemen saksofonist in flavtist ter po novem tudi pevec Vasko Atanasovski, ki je avtor glasbe. Z njim smo se ­pogovarjali ob izidu albuma.

Ali je Vasko Atanasovski trio zgolj oskubljena zasedba Mljask ali kaj drugega?

Vsekakor nekaj drugega, čeprav smo nastali iz Mljaska, kjer smo vsi trije igrali. Trio je nastal po nesreči. Zasedba Mljask je imela napovedan nastop, toda en član ni mogel, drugi je zbolel in tako smo ostali le trije. Zaigrali smo in bilo je presenetljivo navdihujoče. Nastala je zanimiva kombinacija brez ­basovskega inštrumenta.

Zasedbe Mljask torej ni več?

Mislim, da še obstaja, vendar ne morem delati preveč projektov hkrati. V bistvu smo Mljaski že začeli delati na novem albumu, potem pa smo mi trije odšli na kitajsko turnejo in se je vse nekako zamaknilo. Tudi druge nove pesmi sem pisal s triom v mislih. Pomembno za zasedbo je, da deluje kot prava ekipa, kar naš trio gotovo je.

Zasedbo sestavljate trije glasbeni­ virtuozi s širokim glasbenim obzorjem. Ste si ga kakor koli omejevali?

Mislim, da ne. Zelo smo odprti, odlično smo se ujeli tako zasebno kot glasbeno. Vsak prispeva veliko k celoti. Jaz prinašam pesmi, ki jih Marjan obogati s tolkalskimi, Dejan pa s kitarskimi idejami. Skladbe so moje avtorske, aranžmaji pa so skupni.

Tako kot je vsak od vas dejaven 
v različnih glasbenih stilih, je različna tudi glasba tria.

Odkar se ukvarjam z glasbo, me zanima transžanrskost. Ne sprašujem se več, kaj zdaj tukaj ustvarjam. Dejaven sem v klasični glasbi, jazzu, etno in ljudski ter improvizirani glasbi. Tudi druga člana imata pisano glasbeno širino, Dejan ima zaledje jazzovske šole, zanima ga tudi kitarski rock, Marjana zelo zanima etno glasba, glasba Balkana in Orienta.

Ali je mešanica etna, jazza in rocka čarobna mešanica za uspeh?

Ko sem začel delati prve albume, so bili mešanica glasbenih vplivov, predvsem glasb Balkana in Mediterana. To je pač glasba okolja, v katerem živim. Normalno je, da je to prisotno v glasbi, ki jo ustvarjam. Nekateri pravijo, ah, ti balkanski ritmi. Vendar ne delam po klišejih, ne gre zgolj za zajemanje ljudske, srbske ali makedonske glasbe. So pa prisotni določeni elementi, poseben glasbeni pridih. Slovensko okolje se mi zdi zanimivo zaradi značilne glasbene mešanice.

Pri vašem nastopu v živo je ­opazno, da neizmerno uživate. 
Je glasba brez užitka za nastopajoče kot juha brez soli?

Vsekakor, zato nikoli nisem bil v glasbeni službi, v kakšnem orkestru... ali sodeloval pri projektih, kjer bi zgolj preigravali note. Če igraš glasbo, moraš v tem uživati. Nekaterim je glasba zgolj obrt. Jaz pa raje sodelujem z glasbeniki, ki so glasbi povsem predani. Umetnost je notranja potreba. To je povezano z energijo in pristopom. Ko grem na oder, je to neko posebno stanje. Tam si zaradi ljudi, ki so te prišli poslušat. Stik z občinstvom je ključnega pomena.

Vse več tudi pojete...

Petje je prišlo iz nuje. Vedno sem se ga otepal, do njega sem gojil spoštljivo distanco. Potem pa so se nabirale pesmi z besedili, ne da bi to kakor koli načrtoval. Ko se je nabral kup besedil, sem razmišljal, kdo bi lahko pel te moje zgodbe, in nisem se spomnil na nikogar. Vsi so me priganjali, naj jih kar sam odpojem. Potem sem počasi začel. Vokalna tehnika je podobna kot pri pihalih, tako da mi je domača. Pri petju sta pomembna tudi koncertna kilometrina in lasten vokal. Ne domišljam si, da sem pevec, ki lahko poje kar koli.

Kot trio ste preteklo jesen nastopili na Kitajskem. Kje ste nastopili in kako vas je tamkajšnje ­občinstvo sprejelo?

Na Kitajskem smo bili tri tedne in imeli devet koncertov v sedmih največjih kitajskih mestih. Imeli smo klubsko turnejo in odzivi so bili super. Nekateri klubi so bili bolj jazzovski, drugi bolj rockovski ali bolj alter. Bilo je precej kitajskega občinstva in seveda tujcev, ki tam živijo. Ta mesta so pravi ­megapolisi.

Na Kitajskem je glede glasbe v zraku veliko entuziazma. Dolgo so bili prikrajšani za sodobne glasbene tokove in jim manjka tradicije jazza in rocka. Kitajci so zelo hvaležno občinstvo. Ustvarjajo tudi lastno glasbeno sceno, vse več imajo jazz festivalov. Tudi mi smo na tej turneji dobili precej povabil na te festivale. Precej sem potoval po svetu, toda največ pozitivnega odziva in navdušenja sem doživel prav na Kitajskem. Foto