Tiskane izdaje
»Ničesar ne prepuščam naključju – ko sem v Nemčiji videla predstavo When the mountain change its clothing, sem takoj vedela, da je to projekt, ki ga želim prikazati v Melbourneu«. Tako umetniška direktorica Melbourne Festival Josephine Ridge o gostovanju zbora Carmina Slovenica, ki je s štirimi uprizoritvami zaznamovalo zaključek največjega festivala v tem delu sveta.
Principi tako imenovanega glasbenega gledališča so pri Carmini Slovenici sicer že stalnica, klasičen zborovski pristop so že zdavnaj presegli s projekti, kot so Vampirabile, Iz veka vekov, CS Light, Placebo, Rusalke ..., vendar je predstava When the mountain change its clothing vendarle še en korak dlje pri realizaciji glasbenega performansa, ki se izmika klasičnemu žanrskemu opredeljevanju in klasifikaciji.
Izven ustaljenih – vsaj slovenskih okvirov – je že koprodukcija, saj so pri nastanku predstave med drugimi sodelovali Ruhrtriennale, pariški Festival D'Automne in amsterdamski Holland Festival, poleg tega pa je zbor ob umetniškem vodstvu Karmine Šilec koncept, režijo in glasbeni izbor prvič prepustil zunanjemu režiserju.
In to ne komur koli, Heiner Goebbels je na oder postavil vrsto antologijskih predstav, nič manj odmevno ni niti njegovo skladateljsko delo. Sodelovanje je rezultiralo v izjemno odmevnem projektu, ki je po seriji predstavitev v evropskih prestolnicah dobil povabilo še na festival v Melbourneu.
Nič nenavadnega, Goebbels je v Avstraliji v zadnjem desetletju že reden gost in velja tukaj za enega najbolj kultnih evropskih gledaliških režiserjev, nenazadnje tudi zaradi enigmatičnosti, kompleksnosti in predvsem izmikanju teznosti ali enoznačni sporočilnosti.
Avstralsko občinstvo je – za razliko od evropskega – morda nekoliko bolj prostodušno, vendar obenem tudi bolj zahtevno, na pogovoru po predstavi je zahtevalo bolj decidirane in konkretne razlage. Vendar jih ni dočakalo, Goebbels je bil skop z interpretacijami projekta, zanj je gledališče predvsem prostor neposredne izkušnje in ne enostavno berljive narativnosti.
»Imam srečo, da nisem del sistema repertoarnega gledališča in si to lahko privoščim«, je dejal. Kot je napovedal se prav lahko zgodi, da bo s to predstavo – vsaj začasno – tudi zaključil svojo režisersko kariero, saj se namerava do upokojitve posvetiti le še profesorskemu delu.
Odmevi v avstralskih medijih so bili različni, ocene so se gibale od mojstrskega kolažiranja, kjer celota daleč presega zgolj seštevek sestavnih delov, do izpostavljanja predvsem vokalne perfekcije protagonistk, gledališka kritičarka osrednjega melbournskega dnevnika Herald Sun Kate Herbert je zapisala, da »zbor združuje tako čisti ton klasičnih vokalnih tehnik kot tudi surov zvok odprtega grlenega petja, značilnega za tradicionalne vzhodnoevropske pesmi ...«.
In v Avstraliji je Carmina Slovenica dobila še en velik kompliment, eno od predstav je namreč obiskala Sarah Hopkins, eno največjih skladateljskih imen sodobne zborovske literature, ki je bila navdušena nad interpretacijo njene skladbe Past life melodies.
Sicer pa glasbeno oziroma vokalno gledališče ni bila edina komponenta gostovanja v Avstraliji, zbor se je predstavil tudi z dvema koncertoma in sicer v Slovenskem katoliškem misijionu sv. Cirila in Metoda ter v sklopu mednarodnega projekta Attacca na Victorian College of the Arts oziroma v luteranski cerkvi St. John's Southgate.
Vabil na gostovanje When the mountain change its clothing bo verjetno še veliko, vendar je sedaj fokus umetniške vodje zbora Karmine Šilec na novo destinacijo, in sicer New York. Tam bo zbor Carmina Slovenica s projektom Toksični Psalmi – Ultimativna kolektivna izkušnja nastopil na festivalu Prototype:opera/gledališče/zdaj, ki sodi med uveljavljene platforme kreiranja novih glasbeno-gledaliških smernic.
