Vihar Boba Dylana

Tempest, novi album glasbene legende. Kritiki hvalijo izdelek glasbenika, ki še ni rekel zadnje besede.

Objavljeno
17. september 2012 22.21
Denis Pavlič, centralna
Denis Pavlič, centralna

Petdeset let po izidu prve plošče je Bob Dylan pred kratkim izdal 35. studijski album Tempest. Še vedno je odličen pisec besedil in glasbeno ne odstopa od svojevrstne mešanice bluesa,­ countryja, folka, rockabillyja­ in swinga.

Dylan ni razočaral oboževalcev. Na novem albumu je sicer mestoma slišati nostalgično, vendar ostaja zvest zvoku, ki ga je začel oblikovati na plošči Time Out of Mind (1997) in ga razvijal skozi naslednike Love and Theft (2001), Modern Times (2006), Together Through Life (2009) in Christmas in the Heart (2009).

Plošča gre kljub temačnim besedilom hitro v uho. Spletna stran Metacritic, ki na enem mestu zbira in objavlja povezave do ocen plošč, filmov in iger, je na podlagi 26 kritik albumu podelila 82 točk od 100, kar kaže na splošno odobravanje kritikov. Ti so si skoraj enotni: Dylan je še vedno odličen pisec besedil, plošča je po lirični plati ena njegovih najbolj nenavadnih, kljub 71 letom je še vedno v vrhunski formi. Posnel jo je z glasbeniki, ki ga zadnja leta spremljajo na koncertih. Že drugič na njej sodeluje tudi David Hidalgo iz zasedbe Los Lobos.

Nasilje, protislovja, retorična vprašanja

Besedila pesmi vsebujejo veliko nasilja, hrepenenja in humorja, večinoma črnega. Skoraj vsaka skladba govori svojo zgodbo. Protagonisti obračunavajo z ljubljenimi in nasprotniki. Slišimo protislovja in retorična vprašanja. Naslovna skladba, sicer predzadnja na plošči, v 45 kiticah brez refrena pripoveduje tragično zgodbo potapljajočega se Titanika (Dylan je črpal iz zgodovinskih dejstev in iz filmske uspešnice Jamesa Camerona). Zadnja na plošči Roll On, John je posvečena Johnu Lennonu.

Izid nove plošče je pospremila promocijska kampanja, ki je šla v korak s časom. Album je bilo namreč mogoče že teden pred izidom brezplačno poslušati na iTunes. Skladba Duquesne Whistle je svetovno premiero doživela 27. avgusta, videospot zanjo pa je nekaj dni pozneje objavila spletna stran britanskega časnika The Guardian.

Izbrane pesmi z albuma so si uporabniki v ZDA in nekaj drugih državah lahko brezplačno predvajali na mobilnih telefonih. Za starejše ljubitelje Dylanove glasbe in tiste, ki prisegajo na izumirajoče trgovine s ploščami, so v New Yorku, Los Angelesu in Londonu odprli začasna prodajna mesta.

Obtožbe o plagiatorstvu

Dylan, ki ne daje pogosto izjav za medije, je ob izidu novega albuma spregovoril za glasbeno revijo Rolling Stone. Odprl se je kot še nikoli, piše v uvodu pogovora z velikim glasbenikom: o Johnu Lennonu, Bruceu Springsteenu, filmih Bob Dylan: 7 obrazov (I'm Not There) in Maskirani in anonimni (Masked and Anonymous), o preobrazbi, ki jo je doživel po nesreči z motornim kolesom leta 1966, in prvič odgovoril na očitke o plagiatorstvu.­

Odzval se je z obtožbo, da to govorijo šleve, ki se »bodo cvrle v peklu«. Povzemanje ima v ljudski glasbi in jazzu dolgo tradicijo. »Vsem je dovoljeno, le meni ne. Očitno zame veljajo drugačna pravila.« Očitke je povezal z obtožbami, da je judež, ko se je leta 1965 »elektrificiral« – na odru in v studiu, kjer je posnel peto ploščo Bringing It All Back Home, na kateri je polovica skladb posnetih z električnimi inštrumenti. »Ožigosali so me z najbolj osovraženim imenom v zgodovini, in to samo zato, ker igram na električno kitaro. Vsi ti zlobneži se zaradi mene lahko scvrejo v peklu.«

Na neskončni turneji

Dylan je na glasbenih odrih še vedno zelo dejaven; letos je v živo nastopil že 53-krat, do konca leta pa načrtuje še 33 nastopov. Drugo polovico kariere je na turneji, ki jo je leta 1988 pomenljivo poimenoval Neskončna turneja (Never Ending Tour). Od tedaj do danes je odigral že okoli 2300 koncertov oziroma malo manj kot sto na leto.

Bob Dylan velja za enega najvplivnejših glasbenikov. S skladbami in pisanjem je navdihnil glasbenike iz različnih glasbenih svetov: od The Beatles, The Rolling Stones, Neila Younga, Joni Mitchell, Brucea Springsteena, Nicka Cava, Davida Bowieja do mnogih raperjev. Njegove pesmi, denimo, Blowin' in the Wind, Like a Rolling Stone, Knockin' on Heaven's Door in številne druge so bile predelane v nešteto različicah.

V petdesetletni glasbeni karieri je izdal 35 studijskih albumov ter kopico koncertnih in kompilacijskih plošč. Za svoje ustvarjanje je prejel številne nagrade, med drugim enajst grammyjev, oskarja in zlati globus (za skladbo Things Have Changed v filmu Zlati fantje), Pulitzerjevo nagrado, letos pa je iz rok ameriškega predsednika Baracka Obame prejel predsedniško medaljo svobode.

Dylan se ukvarja tudi s slikarstvom – svoja dela je razstavljal v nekaterih največjih galerijah. Preizkusil se je še kot pisatelj in leta 2004 izdal prvi del (od treh načrtovanih) biografije Zapiski (Chronicles: Volume One). Drugi del naj bi izšel kmalu.

Zanimivo je, da se kot zelo samosvoj glasbenik nikoli ni politično opredeljeval, celo o vietnamski vojni ne. Nikoli tudi ni javno podprl katerega koli političnega ­kandidata.