Tiskane izdaje
Danes se bo v mariborskem Narodnem domu zgodila dvojna doza jazza. Ob 20.30 bo najprej nastopil ameriški pianist in skladatelj indijskega porekla Vijay Iyer, ki v izvedbah zahtevnih avtorskih ali predelavah nekaterih popularnih skladb navdušuje s prepletanjem drznih konceptualnih zamisli, zvočnih invencij in preprostega lirizma.
Za njim pa bo svoj debitantski album Course of Events predstavil srbski bobnar Vladimir Kostadinović, ki v zadnjem času redno sodeluje tudi pri projektih mlajše generacije slovenskih jazz glasbenikov. Na festivalu Boben in lajna se je pridružil zasedbi kitarista Janija Modra - Jani Moder and Sky Hi Low Down, snemal album Sonic Motion trobentača Igorja Matkovića in sodeloval pri zasedbah pianista Marka Črnčeca. Zaradi njegove muzikalnosti in virtuoznosti ga domači in tuji glasbeniki radi vključujejo v svoje zasedbe in projekte.
Na evropsko turnejo, ki se je 6. novembra začela v milanskem klubu Blue Note, se je odpravil z mednarodnim kvartetom, v katerem nastopajo še Jaka Kopač (alt saksofon), Danny Grissett (klavir) in Vicente Archer (kontrabas).
Svojo prvo ploščo ste poimenovali Course of Events. Katero je torej to sosledje dogodkov, ki je pripeljalo do skladb na albumu?
Ko sem študiral na graškem konservatoriju, smo vsak torek hodili v klub Traminer na jam session. Tam se je v glavnem zbirala mlajša generacija študentov jazza, da bi prisluhnila starejšim kolegom - Milanu Nikoliću, Andjelku Stuparju, Dušanu Novakovu, Predragu Perici - in vpijala njihovo znanje. Pravzaprav so bili oni, poleg poslušanja cedejev in ostalih avdio zapisov, največji izvor »živih« informacij, saj smo jih imeli priložnost poslušati vsak teden.
Čez nekaj let, ko smo preigrali že veliko standardov, so nekateri prinesli svoje izvirne kompozicije, da bi na mestu samem preizkusili aranžmaje. Všeč mi je bil ta kreativen pristop, zato sem začel tudi sam razmišljati, da bi kaj napisal. Mislim, da je ta občutek nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi glasbeniku. Da pišeš svojo glasbo tako, kot jo občutiš, seveda pod vplivom svojih vzornikov, ki jih neprestano poslušaš. Potem zbereš glasbenike, svoje prijatelje, ki ti v kontekstu skupnega muziciranja največ pomenijo, in na koncu »finale« - organiziraš koncert in kakor najbolje znaš izkoristiš svojih pet minut na odru. Kaj je še lepše od tega? Mogoče seks ... (smeh)
Kakšne skladbe torej najdemo na albumu? Koliko časa so nastajale? So vse avtorske?
Na svoj prvi album sem umestil pet svojih kompozicij in dve tuji - Mingusovo balado Duke Ellington's Sound of Love in Hey, It's Me You Are Talking To Viktorja Luisa. Izbral sem jih enostavno zato, ker sta mi všeč, tako stilsko kot žanrsko.
Mislim, da med komponiranjem ni prostora za pravila in časovne omejitve. Ko rečem omejitve, mislim na to, da si ne bi smel postavljati časovnih okvirov do kdaj moraš nekaj končati, saj to ne zagotavlja kakovosti, poleg tega pa so vsi pod stresom. Seveda vsa čast tistim, ki dobivajo velike honorarje za aranžmaje za big bende, ki jih napišejo zadnjo minuto. Toda tu se spet postavlja vprašanje, kakšna je zares kvaliteta aranžmajev. Vse je v navdihu in trenutku. Ko začutiš, da moraš nekaj zapisati na papir, to enostavno narediš.
Za svojih pet skladb sem potreboval tri mesece, kar pa nič ne pove. Trenutno pišem novo glasbo in zgodilo se je, da sem v enem dnevu dokončal dve kompoziciji. Zame je zelo pomembno, da iste skladbe igram v kar največ različnih formacijah, saj šele tako skladbe dobijo pravo formo.
Po kakšnem ključu ste izbrali glasbenike, s katerimi ste posneli svojo prvo ploščo? Kako ste se povezali z Dannyjem Grissettom, Jimmyjem Greenom in Mattom Brewerjem?
Spominjam se, da sem leto dni preden smo skupaj stopili v studio v New Yorku poslušal Dannyjev album Promise in Jimmyjev album Gift and Givers. Glasba, zvok in interakcija med glasbeniki so me navdušile. Takoj sem vedel, da je to zmagovalna kombinacija, seveda ob spremljavi basista Matta Brewerja, ki sem ga prvič slišal na plošči našega prijatelja in odličnega saksofonista Igorja Lumperta. Mnogi kritizirajo facebook in ostale spletne socialne mreže - in po eni strani jih popolnoma razumem in se strinjam - po drugi strani pa lahko ta virtualni svet izkoristimo tudi za pametnejše stvari. Na primer obveščanje o dogodkih in stopanje v stik z ljudmi, ki so pomembni za naše delo. Tako sem se vse pomembne stvari v zvezi s snemanjem dogovoril ravno preko facebooka.
Na kratki vaji smo se dobili 14. septembra na Times Squeru v studiu Michiko v New Yorku in naslednji dan posneli album. Vse je lažje, ko imaš poleg sebe »ekipo NBA«, kot so ti trije. Poleg tega, da imajo vse potrebne glasbene vrline, so to ljudje z močnimi osebnostmi. To sem dodobra spoznal, saj sem z Dannyjem zdaj že tretjič na turneji.
Vicenta Archerja pa sem spoznal v Celju na jazz festivalu, ki ga organizira moj dober prijatelj in vrhunski glasbenik Jaka Kopač. O njem sama zase govori njegova glasba. Na turneji se nam je tako pridružil tudi Jaka, s katerim se poznava še iz Gradca. Prijatelja sva že enajst let in skupaj sva že veliko preigrala in doživela. Kot brat mi je.
Zakaj ste se odločili snemati ploščo v New Yorku?
V Evropi so za jazz specializirani le redki producenti, ki se res spoznajo na glasbo in zvok. Vedno, ko slišiš na posnetku boben ali bas, nekaj za nijanso ni v redu ali pa ni popolnoma definirano. Glavni razlog je po mojem to, da producenti nimajo dovolj izkušenj na tem področju, ker so zaradi finančne situacije primorani snemati komercialne glasbene zvrsti. Jazz na tržišču ni ravno na prvem mestu in pri nas se jazz albumi ne snemajo tako pogosto kot v Ameriki. Moja izkušnja s producentom Petrom Karlom je bila taka, da smo po snemanju, v studiu poslušali glasbo in zvok je bil že skoraj dovršen. Ostalo je nekaj detajlov, ki jih je bilo treba izboljšati med mešanjem zvoka in masteringu. Peter vsak dan snema jazz skupine in ve zakaj gre, poleg tega veliko glasbenikov pozna osebno. Poznanstva in ta energija ustvarjata pravo formulo za uspeh.
V zadnjem času veliko sodelujete s slovenskimi jazz glasbeniki. Kako gledate na kreativni naboj mlajše generacije v Sloveniji? Kaj vam to sodelovanje pomeni v ustvarjalnem pogledu?
Res je. Zadnjih nekaj mesecev res veliko časa preživim na vlaku Dunaj-Ljubljana. Prijatelji se šalijo, da bi zdaj že lahko imel slovensko državljanstvo. Pred mesecem dni sem v Ljubljani snemal z Igorjem Matkovićem, Robertom Jukičem in Markom Črnčecom ploščo Sonic Motion. Bilo je super. Kmalu jo boste imeli priložnost slišati.
V Sloveniji sem sodeloval že skoraj z vsemi jazzerji mlajše generacije; poleg omenjenih tudi s Tadejem Kamplom, Žigo Murkom, Lenartom Krečičem, Juretom Puklom, Robertom Jukičem, Jako Ahačevčičem, Igorjem Bezgetom, Janijem Modrom, Igorjem Lumpertom, Nikolo Matošićem, Erikom Marenčem ...
Poznate srbsko, avstrijsko in slovensko jazz sceno, kakšne so razlike?
Zdi se mi, da je v Sloveniji jazz, kot glasbena smer trenutno bolj spoštovan kot v ostalih nekdanjih jugoslovanskih državah. Zares mi je žal, da moram tako reči, toda v Srbiji se vsakič, ko iščeš pomoč na ministrstvu za kulturo, obisk vedno konča z negativnim odgovorom, oziroma izgovori - ni denarja, gospodarska kriza, ... - z eno besedo, koga sploh jazz še zanima. Čakamo na boljše čase, ki si jih, upam, zaslužimo. Seveda obstaja skupina zanesenjakov, ki poskuša jazz reanimirati, kolikor je to sploh mogoče.
