Tiskane izdaje
Kakšna je bila pot do vašega prvega decembrskega koncerta v Cankarjevem domu?
Ne spomnim se, vem samo, da me je Stane Sušnik prepričal, da bi to lahko bilo v redu.
Je bilo treba vodstvo naše osrednje kulturne ustanove prepričevati?
Sušnik se je potem tudi pogovarjal z vodstvom Cankarjevega doma. Verjamem, da je bilo vse skupaj takrat videti kot precejšnja, rahlo bizarna pustolovščina. Bili smo prvi izvajalci neklasične glasbe v Cankarjevem domu, še posebno v veliki dvorani. Šele nekaj let kasneje so počasi začeli koncertirati tudi drugi, mislim, da je bil prvi za mano Zoran Predin. Danes, ko je podobnih koncertov ogromno, si je težko predstavljati, kakšna revolucija je bila to takrat. Mnogi so bili skeptični, kako bo to videti in kaj si sploh upamo. Na srečo smo mi takrat imeli tako veliko koncertov, da se prav posebej s tem ni bilo časa ukvarjati. Še dan pred koncertom v Cankarju smo igrali kje drugje, na kakšnem mnogo manj uglednem kraju. In je šlo.
Ste že od začetka nastopali v Gallusovi dvorani?
Da. Seveda pa smo takrat to jemali kot enkraten dogodek. Na prvem koncertu smo sodelovali s Pihalnim orkestrom Svea in je bilo že zaradi orkestra nekako samoumevno, da gremo v Gallusovo dvorano.
Kateri koncert je bil prvič razprodan?
Menda že prvi koncert, 5. decembra 1992, ko smo gostili Pihalni orkester Svea.
Že vrsto let imate tri zaporedne koncertne večere, eden torej ni bil dovolj?
Prvi dve leti smo koncert razprodali in kazalo je, da bi ga zlahka ponovili, zato smo tretje leto dodali še enega, in četrto leto, leta 1995, ko smo gostili Istrske muzikante, so bili že trije. Tako je ostalo do 20-letnice, potem pa smo – ker je moja mama jamrala, da je tri dni v Ljubljani že malo preveč zanjo – zmanjšali na dva. Mama se je zdaj umaknila iz šovbiznisa in letos bo že drugič manjkala na odru. In smo si spet privoščili tri koncertne večere, kar se ob 25-letnici tudi spodobi.
Po kakšnem ključu ste vsa ta leta izbirali goste?
Začetna ideja je bila, da bi vabili tako v Cankarjev dom kot tudi v Križanke, na tradicionalne poletne koncerte, mlajše slovenske etnoskupine z obrobja Slovenije. Potem pa, seveda prek prijateljstev, sem vabil glasbene kolege iz domovine in sveta, s katerimi sem v tistem času snemal, sodeloval …
Ste gostili že vse, ki ste jih nameravali?
Pravzaprav nismo nikdar imeli kakšnih izdelanih namer in načrtov. Če imate kakšen predlog za naslednje leto, se priporočam. Lani sem posnel album z Barcelona Gipsy and Klezmer Orchestra. Oni letos niso mogli priti, morda pa prihodnje leto …
Pogosto ste oder napolnili tudi s sorodniki in prijatelji iz Beltincev.
Seveda, tudi to je bila tajna formula uspeha. Šalim se, vendar me že vsa leta sprašujejo za tajno formulo oziroma recept.
Nemalokrat sta vas spremljali zasedbi Beltinska banda in Mali bogovi.
Zmeraj. V začetku je bila »orto« Beltinška banda z minimalno zasedbo Malih bogov. Mali bogovi so se do danes močno okrepili, Banda pa pomladila.
Verjetno vam je bilo z leti vse težje sestaviti program. Več ko ste imeli pesmi, več jih niste mogli zaigrati na teh koncertih.
Sestavljanje programa je običajno kar zahtevna reč. Prava mera starih, novih, veselih, žalostnih, modernih, tradicionalnih ...
Katere pesmi pa so (p)ostale stalnice repertoarja?
Običajno ni koncerta brez Črne kitare, Namesto koga roža cveti, Od višine se zvrti in Vsi so venci vejli, seveda.
Imate kakšno statistiko, pred koliko občinstva ste v Cankarjevem domu nastopili na teh koncertih ter koliko gostov in spremljajočih glasbenikov ste imeli?
Če na hitro preračunam, je bilo doslej izvedenih 59 koncertov, vsi so bili bolj ali manj razprodani … torej je število obiskovalcev doslej blizu 90.000.
Verjetno so ti koncerti za večino vašega občinstva v Cankarjevem domu decembrska tradicija in hodi redno nanje.
Zdi se mi, da je res ogromno takšnih, ki na koncerte prihajajo vsako leto, iz leta v leto. Zelo veliko ljudi mi med letom, ko koncertiram po deželi, reče, da »se vidimo decembra v Cankarju«. Toliko, da ne vem, ali sploh kaj prostora ostane Ljubljančanom. (Smeh.) Pa še nekaj je zanimivo, to mi pravijo zaposleni v Cankarjevem, domu: veliko ljudi pride prvič v Cankarjev dom prav na naš koncert. Najbolj mi je všeč, ko vidim, da na koncert pogosto pridejo celotne družine – dve ali pa celo tri generacije skupaj. To se mi zdi prav ganljivo; tudi jaz sem šel s svojimi otroki velikokrat na kakšen koncert. To je en takšen povezovalen moment v kulturnem in zgodovinskem smislu in res sem vesel, da se to dogaja tudi na mojih koncertih.
Kdaj ste se zavedli, da so ti nastopi postali tako samoumevni decembrski dogodki, kot so trije možje z darili?
Ko je Miška Baranja umrl, sem leta 1993 odpovedal vse nastope in bil prepričan, da je to konec, pa sta mi rekla Jožek in Janči: »Pa kaj, Vlado. A ti misliš, da Miška ne bi želel, da mi to prekmursko muziko naprej 'tiramo'?« Miško
Gotovo anekdot ne manjka. Zaupajte nam kakšno.
Pred leti je bil gost Dražen Turina - Šajeta. Ko sem deset minut pred koncem že obupal, ker ga še vedno ni bilo, je planil na oder in začel pripovedovati, zakaj je zamudil. Občinstvo je umiralo od smeha. Prosil sem ga, naj gre prenočit nazaj v Istro in zamudi še preostala dva večera. Lan, med izvajanjem Rože, sem ravno odprl usta, da začnem peti zadnjo kitico in slišim en drug glas. Poleg mene je stal Rade Šerbedžija in mrtvo hladno odpel: »/.../ če pa trava nad mojo zemljo, bo premogla kak cvet /…/«
Spomnim se tudi petletne Pavle, ki je v pavzi skočila na oder in začela peti in plesati … pa koncerta enkrat v prvih letih, ki je bil ravno na moj rojstni dan in je vsa dvorana – ko me je priklicala nazaj na oder za bis – začela peti Vse najboljše za te ...
Teh zgodb je ogromno, žal mi je, da jih nisem zapisoval.
Letošnji trije nastopi bodo nekaj posebnega, vsak večer boste imeli druge goste. Bo tudi repertoar povsem drugačen vsak večer?
Tudi repertoar bo drugačen, morda se bo nekaj skladb ponovilo, ampak bodo z drugimi gosti drugače zvenele. Prvi večer bo bolj šansonjerski, glavna gostja bo legendarna irska pevka Mary Coughlan, ki se ji bo pridružila še Italijanka Gabriella Gabrielli, drugi večer bo glavnina na malo tršem zvoku Malih bogov, oplemenitena z glasbo zasedbe Balkan Boys, tretji večer pa bo tisti najbolj klasični, nostalgični večer z Beltinško bando in gosti z druge strani Kolpe – skupino Zapadni kolodvor.
Kar nekaj časa sem tuhtal in premleval to idejo o različnih večerih, saj so priprave trojno zahtevne, ampak potem sem se le odločil. To bo svojevrsten izziv in se ga veselim.
