Vokalno razkošje Lo Còr de la Plana

Neverjetna je sila s katero Sebastian Spessa, Denis Sampieri, Manu Théron, Benjamin Novarino - Giana, Rodin Kaufmann in Manuel Barthélemy pojejo zgodbe o Marseillu, najbolj umazanem in najgršem mestu na svetu, kot mu sami pravijo. Mojstri pevci so zrasli, tudi glasbeno, na ulicah tega velikega pristaniškega mesta in tako njihovo petje, kot njihov duh odseva njegovo živahnost usod, tako slehernikov kot svetnikov.

Lo Còr de la Plana, kar dejansko pomeni zbor iz soseske La Plaine v Marseillesu, se je z repertoarjem, ki obsega tako ljudske, kot avtorske pesmi, uveljavil pri ljubiteljih glasb sveta, predvsem zaradi izjemen vokalne virtuoznosti, ki je ni prineslo šolanje na zahtevnih glasbenih akademijah, temveč še bolj zahtevno prepevanje po gostilnah, na ulici in ob različnih priložnostih. Dejansko delujeo kot ljudski pevci z virtuoznim tolkalskim dodatkom, ki na trenutke popelje njihove pesmi, ki so občasno polne repetitivnosti, v prave drveče ritme plemenske glasbe ali sodobnih elektronskih raveov.

Skupina večinoma poje v okcitnaščini, zelo ogroženemu jeziku, ki je nastal iz ostankov jezikovnih skupin po razpadu rimskega imperija, ki so govorile latinsko. Zato je tudi okcitnaščina zvočno precej bliže italijanščini kot francoščini.

Čeprav se je sinočnji koncert zasedbe Lo Còr de la Plana, s katerim so v ljubljanskem Cankarjevem domu napovedali tako abonma Glasbe sveta kakor tudi cikle Cankarjevih torkov, začel z zamudo, so bili člani dobro razpoloženi. Ni ji motilo niti to, da vsi niso dobili tudi svoje prtljage. Vsekakor pa so s sabo imeli svoje različne tamburine in pa glasove. Na trenutke njihovo petje močno odseva ta znameniti mediteranski moški pevski pristop, ki je nam še najbolj znan v obliki znamenitih dalmatinskih klap na Hrvaškem.

Lo Còr de la Plana s svojim večglasjem in večritmičnostjo gradijo veličastne zvočne katedrale, ki jih je z občudovanjem poslušati. Neverjetna uigranost ter duhovite zgodbe v francoski angleščini, ki jih je občinstvo deležno kot napovedi pesmi, preprosto navdušijo. To so naredili tudi v klubu Cankarjevega doma, kjer so v dodatku odpeli še pesem La Liberta, ki je bila napisana v spomin na nasilje, usmrtitve in preganjanja komunardov, ki so ga uprizorile vladne čete, ko je padla znamenita Pariška komuna.