Tiskane izdaje
Vaši koncerti ob 30 letnici so do segli svoj namen. Publiko in afirmacijo na nacionalni ravni. Ali ta nagrada pomeni spremembo v odnosu do vaše glasbe, improviziranega jazza?
V treh različnih kontekstih se je izkazala muzikalna raznolikost, ki jo premorejo moje zasedbe. V zadnjih letih sem veliko vložil v mlade talente, zato mislim, da ta nagrada, ki je res nisem pričakoval, utira pot mladim. To je prikaz sprejemanja drugačnosti. Oral sem ledino in v svoji več kot tridesetletni karieri naletel na precej ovir. Že osemnajst let, odkar sem se vrnil v Slovenijo, s svojo drugačnostjo kljubujem ustaljenim tokovom in večkrat sem bil v svojem boju osamljen. Pri ustvarjanju pa sem se vedno trudil, da sem v glasbo vložil nekaj svojega. Nekaj svojih korenin, svoje zemlje. Našega zvoka. Tega se morajo zavedati tudi mladi. Morda je prišel čas, da se bo v tej smeri kaj premaknilo.
Kako gledate na rast in razvoj svojega Komba?
Še danes se spomnim klica Borislava Simonitija, ki je spremenil potek mojega življenja. Skrbelo ga je, ker se je mularija v Novi Gorici potikala po lokalih, garažah in mi predstavil idejo o glasbeni delavnici, šoli. Takrat sem začutil domovinsko dolžnost in se vrnil domov. Nikoli ne bom pozabil, kako sem stopil pred desetletne, dvanajstletne fante in dekleta, ki so se sramežljivo muzali, in rekel, »tako, tole bo naš program«. Začelo se je mukotrpno. Korak za korakom. Prihodnje leto bo minilo deset let od ustanovitve šole Zvočni izviri. Zasedba Kombo pa obstaja sedem let. Koncept te zasedbe je skupinsko igranje, ne individualizem. Naša glasba ima drugačen melos. Aranžmaji dišijo po Sredozemlju. Zato tudi žanjemo izredne uspehe na festivalih v tujini, posebno v Italiji, kjer publika vidi, koliko dela je vloženo, posebno v detajle. Fantje so v teh letih toliko dozoreli, da lahko igramo od free jazza do »up tempa«, disca ... Dosegli smo nivo, od koder gremo lahko v katero koli smer. Vendar me pri tem projektu zanimata predvsem muzikaličnost banda in duhovitost, ki nam v Sloveniji tako manjka. Včasih jim tik pred zdajci zmešam štrene. Potem je panika. A ravno to mi je všeč, saj te strah naredi močnega, ko se mora znajti vsak po svoje. Nekaj časa bomo še skupaj, potem pa jih bom pustil, da gredo svojo pot. Zdaj se že posvečam novi generaciji, učim osemletnike. Poimenoval sem jih Kombo B.
Kakšen je koncept plošče Biči, za katero ste tudi dobili nagrado Prešernovega sklada?
Večina skladb je nastala, ko sem se po briških gričih vozil s kolesom. Zato naslov Biči – ljubkovalno »bicicletta«. Torej kolo in ne biči za pretepanje, kot mislijo nekateri. To je uživaška glasba, z vetrom v laseh. Poudarjena je ritmika, ima pa tudi poseben melos. Skladba Valle de la Luna je nastala na Sardiniji, kjer smo se z mojimi fanti udeležili jazz festivala Musica sulle bocche. Tam smo obiskali dolino, kjer v skalnatih jamah živijo hipiji. V skladbo sem ujel šumenje morja, tišino in veselje, ples teh ljudi.
Kako je strukturirana vaša glasba? V kolikšni meri je vaša glasba improvizirana in v kolikšni je komponirana?
Pišem tudi kompozicije, a večina moje glasbe nastaja brez vaje. Gre za instantne zgodbe na odru. Tam se pokaže pravo znanje, altruistična plat posameznega glasbenika, ki deluje v dobro skupine. Včasih je to precej tvegano delo, saj ni nujno, da se glasbeniki med seboj ujamejo. Za trojček koncertov se nismo posebej pripravljali. Za Tolminski punt 2 sem glasbo za opernega pevca Roberta Verčona sicer napisal, Petru Brotzmanu, nemškemu pihalcu, pa sem pred koncertom le razložil smisel poezije, na katero ustvarjamo. Predstavili smo način, kako se lahko razvije vez med belcantom in improvizacijo. Vsa glasba je komponirana do neke mere, na polju improvizacije pa je vse odvisno od kreativnosti.
Kako se med seboj razlikujejo pristopi k improvizaciji med solo nastopom, igranjem v triu, večjih zasedbah?
Improvizacija je samogovor, dialog z ostalimi glasbeniki, pa tudi s poslušalci. Publika s svojim odzivom deluje kot katalizator za tvoje ideje. Čutiš dihanje gledalcev, njihov ritem. V moderni improvizaciji obstajajo različni glasbeni jeziki – več jih obvladaš, bolje se lahko izraziš. V be bopu improviziraš na harmonije in strukturo ritma, to je klasična improvizacija. Pri radikalni sodobni improvizaciji pa lahko improviziraš z zvoki iz narave, šelestenjem listja, pihanjem vetra ... Gre za notranje impulze in tvoje vizije, dojemanje zvokov, ki te obdajajo, odzive na stanja ljudi, krize, malodušje, pomanjkanje komunikacije v družbi. Kot umetnik moraš biti občutljiv za vse, kar te obdaja.
Včasih imam po štiri koncerte na teden. En dan spremljam sodobni ples, drugi dan nastopam na otvoritvi razstave, nato sodelujem v projektu Billa Evansa, potem še s Saadet Türköz. Vsak dan druga zgodba. Za to moraš biti v vrhunski formi. Imeti čist um in biti telesno pripravljen. Klečati pri talnih bobnih več kot eno uro ni šala. Hrbtenica trpi. Solo me psihofizično popolnoma izžame. Za svoje solo nastope se pripravljam kot kak športnik.
Nekoč ste izjavili, da je jazz najbolj demokratična glasba, kar jih je. Lahko razložite ta koncept?
Jazz je mlada glasba, stara sto let. Odkar je nastal, se razvija in oplaja z vsemi tokovi glasbe. Zato je demokratična glasba. Ni hermetična enota. Razvija se tudi v harmoničnem in ritmičnem smislu. To vpliva tudi na razvoj novih inštrumentov, ki jih glasbeniki tudi sami izdelujejo. Kljub temu, da vsaka država jazzu da svoj obraz, vsi govorimo isti univerzalni jezik.
In kakšen obraz ima slovenski jazz?
Naš jazz še ni definiran. Ker premalo naših glasbenikov raziskuje svoje korenine. Večina naših mladih glasbenikov študira v tujini, v Gradcu, Linzu, študirajo ameriški jazz. Ne govorim o tem, da na ritem afriških bobnov udariš čez melodijo Na planincah. Govorim o zvočni inovaciji, novi zvočni perspektivi. Premalo je unikatnosti, da bi razvili neko svojo vejo. Sam poskušam narediti ravno to, da se iz moje glasbe sliši moj zvok, moje srce.
Pa da bi znal, bi vam zapel / o svetlo šumečih topolih, / o kra škem soncu / v hladnem septembru, / o belih ajdovih dolih. Je pesnil Srečko Kosovel. Čutite, da ste vi ta Kosovelov glas?
S Kosovelom živim v posebnem sožitju. Ne znam opisati. V meni sproži večplastno občutje, hkrati me zasidra v domačo zemljo, da vonjam njen vonj, in me pošlje v sedanjost, prihodnost in preteklost. Da mi vse napoje, začimbe življenja. S Kosovelovo poezijo sem posnel štiri albume, rekel sem si, da ga bom pustil malo pri miru. Ampak ta delček, ki ste ga zdaj recitirali, je v meni spet nekaj premaknil. Nekaj verzov, vse skupaj nič – pa taka moč! Imam občutek, da sem zanj naredil premalo. Kot bi bilo v mojem telesu skladišče idej, ki nikoli niso do konca izčrpane. Razraščajo se kot fantazija. Pa saj so tukaj še drugi poeti. Gregor Strniša, Alojz Gradnik, Dane Zajc, Milan Dekleva. To so izjemni ljudje, ki v tebi zganejo kreativnost, ki se ne ustavi.
Vas na tak način navdihujejo tudi druge umetnosti?
Ne na tak, morda na bolj instanten način. Včasih me povabijo, da igram na odprtjih likovnih razstav. Nočem vedeti preveč o umetniku. V galerijo pridem dve uri prej, si ogledam slike in si ustvarim svojo zgodbo. Včasih si postavim inštrumente pod slike in s hrbtom obrnjen proti publiki gledam v sliko in improviziram na občutke, s katerimi me trenutno navdaja. Gledam figuraliko, kompozicijo slike, vse. Tak je moj poklon slikarju. Včasih na ta način improviziram tudi na dokumentarne ali neme filme. To je naporno delo. Moraš se odzivati na podrobnosti, hkrati pa držati rdečo nit. Improviziral sem na film V kraljestvu zlatoroga, pa na filme Busterja Keatona, Eisensteina, Ite Rine, na dokumentarce To niso ptice in Cvetoča Brda. S kvartetom Massimo de Mattia smo posneli ploščo tako, da smo prišli v studio in improvizirali na film Atto di Dolore, ne da bi ga prej videli. To je bil magičen proces.
Ali za vas obstajajo meje zvočnega izražanja? Je 4'33'' Johna Cagea, skladba v tišini, še glasba? Kako pomembna je za vas
tišina?
John Cage je bil izjemen umetnik, katerega ustvarjanje je v marsičem prelomno. S tišino so se nato poigravali mnogi. Nekoč sem bil na koncertu portugalskega pianista, ki je vzel pištolo in s slepimi naboji ustrelil v klavir. Naslednje tri minute smo poslušali odjek poka. Vsak si je mislil svoje. A tišina je zame zelo pomembna. To je dihanje. To je prostor, ki ga nekateri ne spoštujejo, ker se ga bojijo. Poznam glasbenike v radikalni improvizaciji, ki tišino sovražijo. Zato igrajo brez prestanka, hitijo od točke A do točke B. Včasih pa tišina pove več kot neka zaletavost, upor, jeza.
Zlatko Kaučič in Kombo
