Tiskane izdaje
Svetovno znani violinist Roby Lakatos po rodu iz Budimpešte, sicer pa živi v glavnem v Belgiji in po turnejah po vseh kontinentih, je v svoji dolgi karieri šele sedaj prvič nastopil pri nas, kar je presenečenje in hkrati obžalovanja vredno, saj je v svojem žanru, to je v predstavljanju mešanice stilov na temelju t. i. romske glasbe ne le izjemen, ampak neponovljiv in edinstven.
S svojim ansamblom je pravzaprav navdušil na vseh ravneh; obvlada jazz in blues, improvizacije in sprotno »komponianje«, tako da mnogih skladb nikoli ne zaigra enako, prav tako njegovi kolegi, zlasti z značilnimi soli, kot je bil izjemen Jeno Lisztes na cimbalah. Če se je v prvem delu koncerta solistično še nekako »skrival« v ansamblu, je v priredbi Čmrljevega leta Nikolaja Rimskega Korsakova dobesedno »eksplodiral« z vso bravuroznostjo divjega ritma in hkrati čistega igranja.
Posrečene so bile kombinacije samega solista Lakatosa s klavirjem, pianista Kalmana Csekija; prav tako z obvladovanjem različnih stilov in izrazov, potem pa še kombinacija klavir, kitara (Lászlo Balogh), bas kitara oziroma kontrabas (Lászlo Csorosz Lisztes), medtem ko je cimbalist prevzel vlogo bobnarja na malem bobnu, kar se je sicer zdelo »odmaknjeno« od njegovih vrhunskih sposobnsti na matičnem inštrumentu, a so pač bobnarja potrebovali. Nehvaležna je vloga drugega violinista ob takem goslaču kot je Lakatos. Čeprav je bil Lászlo Bóni umaknjen v drugi plan, se je v posameznih kompozicijah približal Lakatosu in dokazal, da čeprav podrejen, še kako obvlada svoj inštrument; zlasti v terčnem duetu.
Lakatos ima rad svobodo, pavzaprav svobodo živi, brez notranjih omejevanj in zunanjih ovir. S klasično glasbo je nekako »opravil« že v mladosti, ko je violinske koncerte preigral tja okrog štirinajstega, petnajstega leta, potem pa odkril, da tujih skladateljev na klasičnih koncertnih odrih ne potrebuje, če je lahko sam, bodisi čisti inventivni ali soustvarjalni, kar ima, kot smo slišali, še najraje.
Je izjemen lirik (Astor Piazzolla - Oblivion ali Ennio Morricone - Bilo je nekoč v Ameriki). Lirika odkriva dušo, notranje vibracije in naravno muzikalnost, virtuoznost temperament in fenomenalno tehniko. Lakatos igra brez napak in izjemno čisto, tehnično perfektno, na primer pizzicato na dveh strunah, na koncu pa se lahko s svojim inštrumentom igra do neslutenih in nepričakovanih efektov, kot že pri prvem dodatku, v lastni adaptaciji ruske narodne Črne oči in še bolj pri skladbi slavnega Grigorasa Dinicuja, s katerim so gostje sklenili svoj navdušujoč nastop.
