Harmonikarski festival Le Grand Soufflet je nastal na pobudo harmonikarja in umetniškega vodje festivala Etienna Grandjeana. Želel je, da bi v krajih, kjer je harmonika ljudski inštrument, lahko predstavili drugačne glasbene pristope in popularizirali inštrument med mlado generacijo. Največji koncerti se dogajajo v Rennesu, v parku Thabor sredi mesta so postavili velik cirkuški šotor.
Sicer pa ima večina od več kot sto nastopajočih koncerte tudi v manjših dvoranah in klubih v okoliških mestih. Na otvoritvenem večeru je bil šotor nabito poln.
Angleški glasbenik Qantic s pravim imenom Will Holland, ki živi in dela v Bogoti, glavnem mestu Kolumbije, je v Renessu nastopil in očaral s svojo kolumbijsko zasedbo. Izvrsten multiinštrumentalist in tudi harmonikar je predstavil cumbio, kolumbijsko glasbeno zvrst, kjer brez harmonike ne gre, in jo spet populariziral po svetu.
V paketu swing zasedb, s katerimi so priredili tematske glasbene večere electro swinga, je bilo kar nekaj posebej zanimivih. Med prvimi avstrijska skupina Deladap z mednarodno zasedbo glasbenikov iz Srednje Evrope in Balkana. Poleg naše skupine Manouche, ki je bila osrednja zvezda večera, imenovanega Electro Swing Party, pa so med drugimi nastopili še Parižani Hot Sugar Band z retro plesnim swingom, nekaj podobnega so ponudili tudi La Balluche de la Saugrenue iz francoskega mesta Tours, medtem ko so Parižani Le Denicheurs svoj swing in šansone izvajali bolj rock'n'rollersko.
Nastopilo je kar nekaj harmonikarjev in zasedb drugih glasbenih smeri od tria Francoza Luciena Zerrada s portugalsko pevko Bevindo z etno jazzom, preko Francozov Zakouska z jazzirano vizijo nove ljudske glasbe srednje Evrope, ciganske in balkanske glasbe – podprte s hip-hopom – skupine Pad Brapad, jazziranih bretonskih inštrumentalov kvarteta domačina Regisa Huibana, zydeca Američanke Rosie Ledet in njenih The Zydeco Playbys in punk harmonike v šansonjersko poetični francoski skupini Bob's Not Dead do Yeti, nizozemske harmonikarke, ki združuje igranje harmonike s humorjem.
Prav poseben večer je pripravila zasedba The Hyenes iz francoskega mesta Depuis, ki je v živo igrala glasbo, napisano kot glasbeno spremljavo za projekcijo stripa noir francoskega ilustratorja in striparja Thierryja Murata. Zelo sugestivno glasbo progresivnega blues rocka je z orglicami dodatno obarval član zasedbe Kiki Graciet.
Veliko občinstva za Manouche
Skupina Manouche, v kateri so pevec, skladatelj in kitarist Robi Pikl, harmonikarka in pevka Petra Trobec, trobentač Luka Ipavec, baskitarist Krešimir Tomec in elektronik Marco Grabber, je na svoje koncerte privabila presenetljivo veliko občinstva. Tako so imeli prvi koncert v povsem novem kulturnem domu v mestecu Saint Domineuc, ki je bil tudi prvi koncert v tej dvorani. Zanimiva je bila nedeljska popoldanska glasbena matineja v arboretumu Jardins de Broncéliande v kraju Bréal-sous-Montfort.
Manouche je na festival Le Grand Soufflet povabil pobudnik, ustanovitelj in umetniški vodja festivala Etienne Grandjean. Ta je povedal, da je iskal glasbenike, ki bi ustrezali profilu festivala, in na Youtube zasledil zasedbo Manouche. Sicer pa nam je najprej zaupal, da je kot harmonikar že nastopil v Sloveniji pred trinajstimi leti v okviru festivala, ki je potekal v italijanski pokrajini Furlanija-Julijska krajina, Švici in Sloveniji.
Etienne Grandjean je harmoniki predan od 13. leta, ko je igral predvsem bretansko ljudsko glasbo, saj je tako kot večina domačinov Bretanec, potomec Keltov, ki so ostali na tem delu Francije. Poleg tega, da igra diatonično harmoniko, je tudi skladatelj in je doslej posnel 16 albumov zelo različnih glasbeni zvrsti ter nastopil na številnih harmonikarskih festivalih po svetu.
»Nato pa sem se odločil, da bi tu v Bretaniji organiziral harmonikarski festival, ker je pri nas harmonika zelo popularna, hkrati pa bi domačini videli in slišali, kako na harmoniki zvenijo različni glasbeni stili. Ta festival je zame postal velika avantura, na kateri sem spoznal veliko izvrstnih glasbenikov, še posebej harmonikarjev. Ko si glasbenik, sprva misliš, da si najboljši. Ko pa sem spoznal toliko izjemnih glasbenikov, sem postal veliko bolj skromen.«