Z Orleki na poti: 4. dan

V veliki dvorani polni ljudi, je vrvelo od španščine, ki je vela iz slovenskih src.

Objavljeno
11. oktober 2012 12.58
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura
4. dan

Zgodnje vstajanje brez zajtrka nam ne dene dobro. Vsak dan drugo mesto v drugi državi je naporen tempo, da o spremembi klime sploh ne govorim. Prav tako je plačevanje vsak dan v drugi valuti precej naporno. Utrujeni smo se prepustili brnenju trajekta na triurni vožnji iz Buenos Airesa do Montevidea, kar je sicer veliko za prečkanje reke, vendar je Rio de la Plata najširša reka na svetu. Tako vsaj pravijo Argentinci in Urugvajci.

V Montevideu sta nas sprejela dež in Andrej Temlin sicer iz Murske Sobote, ki je edini novejši slovenski priseljenec v Urugvaju. Večina jih je prišlo sem, ko se je začela kuhati prva svetovna vojna in so Prekmurci, da bi se izognili služenju vojaščine v madžarski vojski, raje zapustili domovino. Zanimivo je, da večina med njimi ne govori slovensko, mogoče zgolj malo po prekmursko, so pa ponosni na svoje slovenske korenine in se radi družijo v svojem klubu. Žal jih ni nihče pripravljen učiti slovenščine.

Njihov klub je bil prvi slovenski klub v Južni Ameriki, mi pa smo prišli ravno ob praznovanju njegove 77-letnice. Tako so nas sprejeli solznih oči in z vonjem po pečenem mesu. Oboje nas je zelo ganilo. Po koncu protokolarnega spoznavanje, kjer je za prevajanje skrbel Temlin, so nam ponudili urugvajsko predjed, večinoma drobovino na žaru, s prevladujočim vonjem po pečenih ledvičkah. Vsem to ni preveč teknilo, zato je bilo nadaljevanje bolj sprejemljivo, saj so sledili sočni urugvajski goveji zrezki. Navsezadnje je Urugvaj dežela krav, kjer se od vse zelenjave najraje je govedina.

Uradni del proslave je odprl pevski zbor, pojoč slovenske pesmi, ki jih pa pevke in pevci večinoma niso razumeli. Tak trud pri ohranjanju slovenskosti mora ganiti še tako trdo srce. V veliki dvorani polni ljudi, je vrvelo od španščine, ki je vela iz slovenskih src.

Ker nikoli ne več, kako bo reagiralo občinstvo, so bili tudi tokrat Orleki nekoliko v dvomih, navsezadnje, je njihovo obinstvo praviloma precej drugačno in precej mlajše. In kot se to pogosto izkaže, do bili tudi tokrat dvomi nepotrebni.

Drveče pesmi z besedili, ki jih niso razumeli, z melodiko, ki jim je bila vendarle blizu, so predvsem te starejše gospe preplesale skorajda cel dvodelni nastop Orlekov. Bilo je dovolj reči - polka, in plesale so na vsak še tako hiter ritem.

Čeprav imajo Orelki običajno pred sabo klasično rockovsko koncertno občinstvo, je seveda tudi njihova glasba primerna za ples in v - clubu esloveno - v Montevideu se je plesalo do konca. Bučni aplavzi so pospremili konec vsake pesmi, po koncu koncerta pa so številni prišli članom stisniti roko.

Ker je bila proslava popoldan, in smo z ladje šli direktno na špil, nas je nabrana utrujenost počasi dotolkla. Le še do hostla s strmimi stopnicami smo se privleki ter v prvi pizzeriji na isti ulici v starem delu mesta s spisano različnostjo pizz in lokalnega piva zaključili dan.

Naslednji dan je bil končno prost in smo se dogovorili za izlet do Punta de Este, prestižnega letovišča za Urugvajce, še bolj pa za Argentince in Brazilce, najbolj vzhodne točke Urugvaja, kjer se srečata Rio de la Plata in Atlantski ocean, da si ogledamo kite, če bodo seveda hoteli sodelovati.