Tiskane izdaje
1.dan
Vsi utrujeni smo prispeli po 12- urnem nočnem čezoceanskem letu polomljeni v Sao Paolo, kot pravijo največjemu mestu na južni hemisferi in tudi največjemu mestu obeh Amerik. Ko smo na letališču čakali na avtobus in okušali ekstremno drago kavo, kot jih znajo skuhati le na letališču, se je nekaj Orlekov, spravilo igrati na letališču. Očitno so jih po dolgi poti srbeli prsti. Končen izkupiček je bil skoraj tri evre in nekaj plešočih.
In kot se to rado zgodi na potovanjih, smo že na začetku izgubili dva člana, saj smo kmalu, ko smo zapustili letališče, ugotovili, da manjkata kitarist in trobentač. Med dilemo, da imajo Orleki navsezadnje itak dva kitarista in da je lahko pihalna sekcija sestavljena tudi samo iz dveh članov, pa še morebiten izkupiček, se tako delil na manj delov, ter vestjo, če sta prišla že tako daleč, pa naj gresta še naprej.
Zvedeli smo, da je za zaplet krivo njuno kavalirstvo, saj sta lovila neko gospodično, ki je izgubila jakno. Potem je pa še beseda dala besedo ...
Pričakal nas je gospod Martin Črnugelj, ki je v Sao Paolu že dolgo časa in je soustvarjal njegov nagel razvoj. Sao Paolo, sveti Pavel, je mesto, ki je postalo poslovno središče Brazilije, države, ki je poleg sambe, bossa nove, nogometa in kave, vse pomembnejša globalna gospodarska velesila.
Mesto je res veliko, saj ima poleg uradnih 11 milijonov prebivalcev vsaj še enkrat toliko na svojem razširjenem območju.
Arhitektura je mešanica ostankov veličastnih kolonialnih zgradb prepletena z neokusnimi kockami, ki so se gradile v nedavnih stoletjih in kazijo vse svetovne prestolnice. Prav veliko ultramodernih steklenih jeklenih palač ni videti, verjetno zato, ker se mesto gradi predvsem v širino in ne v višino.
Ker smo mesto obiskali nekaj dni pred nedeljskimi županskimi volitvami in volitvami poslancev v mestni svet, smo bili deležni številnih propagandnih prijemov, tako od podpornikov štirih kandidatov in ene kandidatk za župana, kot tudi od številnih kandidatov za mestne svetnike in svetnice. Kdo bo vodil glavno poslovno središče Brazilije je očitno resna reč in kandidatov je veliko.
Sao Paolo velja za precej nevarno mesto kar nam je predvsem potrdil bunkerski način gradnje in varovanja tako stanovanjskih kot gospodarskih poslopij. Toliko bodeče žice in žičnatih ograj pod električno napetostjo gotovo lahko vidiš le v deželah, kjer divja vojna. Glede na velike družbene razlike, je mogoče tudi tako gledati na to velikansko mesto nasprotij.
Popoldan nas je prevzela Kristina, potomka slovenskega očeta in portugalske matere, ki se pridno uči slovenščine, jo še boljše posluša in se že veseli svojega prvega obiska Sloveniji prihodnje leto. Sicer pa v Sao Paolu živi približno 200 slovenskih družin oziroma družin slovenskega porekla. V Sao Paolo so prihajali v različnih valovih, prvi je bil konec 19. stoletja, pa po prvi in drugi svetovni vojni, vendar so se občasno tudi tu poznale te delitve med Slovenci, še posebej stari imigranti niso sprejeli novih po drugi svetovni vojni. Kot pravi Martin Črnugelj pa je naloga slovenskega kluba Slovence združiti. Novi slovenski emigranti ne prihajajo več, se pa otroci slovenskih staršev v Braziliji vse bolj zanimajo za svoje korenine, za slovenščino in Slovenijo.
To je bil gotovo eden najdaljših dni v našem življenju, ki se nekako ni hotel končati in zelo vroč dne, saj so tu že skoraj, za naše razmere, poletne temperature. Tisti, ki smo pri pakiranju s sabo vzeli tudi kratke hlače in sandale, smo se zelo prav odločili. smo zaključili dan v glasbenem klubi Bouron Street. Lično urejen klub preferira blues. Tako smo lahko prisluhnili le ogrevalni skupini večera, o kateri ne bi izgubila besed, zamudili pa smo, kot nam je povedal lastnik lokala Luigi, najboljšo blues skupino v Brazilji. Bilo mu je žal, nam pa tudi. Vendar, če dan traja več kot 30 ur je vsak utrujen.
2. dan
Končno smo se naspali. Hostel je skromen z bazenom in ljubljansko avtomobilsko registrsko registracijo v jedilnici ob zastavi nogometnega kluba Barcelona in seveda brazilske zastave.
Sledilo je kosilo, kjer nam je gospod Martin Črnugelj svetoval lokalne specialitete, mi smo mu se kar prepustili. Sledil je nastop v sicer nemškem domu, kjer Slovenci pripravljajo svoje večere in pa učne ure slovenščino dvakrat na teden.
Orleki so nastopili pred hvaležnim občinstvom, saj so igrali tako pred tistimi, ki so se še rodili v Sloveniji, njihovimi otroci, vnuki in njihovimi brazilskimi prijatelji. Kot je bilo pričakovati, je ganjenost občinstva, v takih primerih vendarle večje, saj mu je skupina prinesla košček Slovenije. Bilo je pa tudi nekaj takih iz naših nekdanjih jugoslovanskih republik. Sicer pa je verjetno res, da Slovencem nacionalna zavest raste z oddaljenostjo od domovine.
