Zadnji koncert v čast »božanskemu«

Festival Seviqc Brežice je sklenil sezono s koncertom zasedbe Voces Suaves iz Švice, ki se je poklonila skladatelju Ciprianu de Roreju.

Objavljeno
13. november 2015 10.59
Špela Kuralt
Špela Kuralt
Med zidovi brestaniškega­ ­gradu Rajhenburg so v sredo­ na sklepnem koncertu sezone­ ­festivala Seviqc Brežice odmevali­ ubrani glasovi mlade zasedbe­ Voces Suaves. Ob 500. obletnici­ rojstva in 450. obletnici smrti skladatelja Cipriana­ de Roreja so pripravili večer, na katerem so poslušalci lahko začutili veličino enega najpomembnejših renesančnih skladateljev, predvsem pa globino njegovih del.

Vokalno zasedbo Voces Suaves sestavljajo večinoma absolventi švicarske akademije Schola Cantorum Basiliensis. To je akademija za staro glasbo, zato je bila odločitev pevcev ob ustanovitvi zasedbe pred tremi leti, da bodo izvajali renesančno in baročno glasbo, pravzaprav logična. Na dveh koncertih festivala Seviqc Brežice, na Mariborskem gradu in na gradu Rajhenburg v Brestanici, so se predstavili v manjši zasedbi, in sicer sedem vokalistov s čembalistom in umetniškim vodjo Francescom ­Saveriom Pedrinijem.

Čeprav je bil koncert posvečen velikemu skladatelju Ciprianu de Roreju, so ga začeli z motetom Adriana Willaerta Alma redemptoris mater. Willaert je bil de Rorejev predhodnik in prav tako pomemben predstavnik flamske šole v Italiji. Tudi njegov štiriglasni motet odlikuje dvoglasni kanon, kompozicijska tehnika je podobna zadnjemu motetu na programu, mogočnemu de Rorejevemu Ave regina caelorum, ki smo ga slišali še enkrat v dodatku. Most med prvim motetskim in drugim madrigalskim delom koncerta je bila de Rorejeva mojstrovina Vergine bella s Petrarkovim besedilom. Madrigalski del sta objemali verziji najznamenitejšega de Rorejevega madrigala Ancor che col partire. V uvodu v drugi del koncerta ga je na čembalo v priredbi Ercoleja Pasquinija odigral Francesco Saverio Pedrini, koncert so sklenili v originalni izvedbi s štirimi glasovi. Število vokalistov so med koncertom prilagajali skladbam, kar je njihov modus operandi, je po koncertu razložil Pedrini.

Kakšna je stalna zasedba Voces Suaves? Tokrat najbrž nismo slišali vseh.

Ansambel ima devet stalnih članov in nabor stalnih substitutov. To je naša filozofija, s katero želimo ustvariti identiteto zvoka ansambla. Nočemo imeti za vsak projekt novih ljudi, novih pevcev. Zato se trudimo, da v vsakem projektu nastopa vsaj 80 odstotkov pevcev. Projekte, v katerih ne bi nastopalo toliko stalnih članov zasedbe, zavrnemo. Čudovito je, ker s takim načinom dela lahko ustvarimo identiteto zvoka, med nami je posebna energija, dihamo skupaj. Po treh skupnih letih smo si že tako blizu, da lahko prepoznaš 'dih' kolegov samo s pogledom v oči. To je res lepo. Veliko stvari, ki jih naredimo na koncertu, se zgodi spontano. Ideje gredo hitro med člani. Taka energija, povezanost med člani, lahko nastane le, če je veliko projektov v daljšem časovnem ­obdobju.

Torej ste več kot prijatelji.

Ja. Letos še posebej. Skoraj vsak mesec imamo skupne projekte. Včasih je to dobro, včasih težko, zagotovo pa se v ansamblu pretaka posebna energija. To je po mojem mnenju naša zelo zanimiva ­karakteristika.

Koncerta sta bila posvečena Ciprianu de Roreju. Verjetno se niste odločili za to le zaradi letošnjih dveh velikih obletnic.

Prihajam iz Parme, kjer je v katedrali njegova grobnica. Že kot otrok sem bil navdušen, da živim v mestu, kjer je živel tako znan skladatelj. Letošnji obletnici sta priložnost, da posvetimo skladatelju koncert, ampak mislim, da bi mu vsaka vokalna zasedba morala kdaj posvetiti koncert. Bil je najpomembnejši skladatelj svojega časa, ob njegovem imenu so uporabljali pridevnik 'božanski'. V zbirki Scherzi musicali Claudia­ Monteverdija, ki so ga zaradi harmonij in kontrapunkta precej kritizirali, je njegov brat, Claudio, zapisal, da je začetnik tega kritiziranega sloga seconda prattica pravzaprav že božanski Cipriano de Rore pred petdesetimi leti. Monteverdi je šel prek pravil kontrapunkta in postavil besede na prvo mesto. Če so te pomembne, je treba iti prek pravil. Ta način, ta slog v madrigalih, je bil že pri de Roreju. De Rore sicer ni kršil pravil, ampak so bile besede v njegovih delih zelo pomembne, imele so veliko težo in pomen. Na prvem mestu nista bila nujno glasba in kontrapunkt.

Če je besedilo tako pomembno, kako je z izgovarjavo? Se besede iz časa renesanse razlikujejo od današnje italijanščine?

Izgovarjava italijanščine ni skoraj nič drugačna. Vedeti morate, da je italijanska pravzaprav toskanska izgovarjava. Italijanščina je nastala na literarnih delih Danteja, Petrarke in Boccaccia. Celotno besedišče lahko najdete v delih teh velikih pesnikov, ki so prišli iz Toskane. Zato je treba misliti barvo toskanske izgovarjave. To velja tudi za poznejša glasbena dela, recimo Händlove arije.

Tokrat je bila v zasedbi le ena pevka, povsem ženske linije ­pojejo moški.

V tistem času ženskam ni bilo dovoljeno peti v cerkvi, mi pa smo naredili majhno izjemo (smeh). Pri madrigalih je seveda drugače. V sakralnem delu koncerta sta zagotovo najpomembnejša motet Willaerta za šest glasov in motet za sedem glasov de Roreja. Gre za vrh flamske kontrapunktske šole. Kar se je dogajalo v skladbi, smo skušali pokazati tudi s pozicijo pevcev. Tako imate v skladbi istočasno štiriglasni motet, pevci stojijo spredaj, za njimi pa stojijo pevci, ki pojejo troglasni kanon. To je flamsko remek delo.

Posebno delo je tudi madrigal Vergine bella.

Najpomembnejše Petrarkovo delo je zbirka pesmi Canzoniere, v katerem opeva svojo ljubezen do Laure. Zadnja kancona je veličastna himna Devici Mariji z enajstimi kiticami. In ta kancona je besedilo de Rorejevega madrigala. De Rore je prav tako napisal madrigal za vseh enajst kitic, mi smo odpeli le štiri. Celoten madrigal bi bil lahko en koncert. Gre za tako imenovane madrigale spirituale, se pravi profano glasbo, ki jo je navdihnil sakralni tekst. Ta mešanica je nekaj posebnega. Ni motet, ni madrigal, je nekaj posebnega. Gre za nekaj najbolj sofisticiranega, elegantnega tistega časa. V bistvu se sploh ne da opisati pomena tega dela. Pomen lahko doživite skozi glasbo. Neverjetno je, kako dodelano je to delo.