Slovenska filharmonija je sinoči vstopila v novo koncertno sezono z dirigentom Jackom Kaspszykom in deli Lebiča, Straussa in Elgarja. Toda kaj se bo dogajalo v naši osrednji glasbeni ustanovi, katere direktor kandidira za ljubljanskega župana?
Vprašanje ni retorično, saj odpira problem vodenja najstarejše glasbene ustanove daleč naokrog v Evropi. Damjan Damjanovič, se zdi, kot da se je izpel ali iztrošil, da se je odločil za neko drugo in predvsem politično vodstveno možnost.
Varnih služb vedno manj
Slovenska filharmonija potrebuje glasbeni umetnosti popolnoma predano vodstvo, umetniški svet in strokovni svet, vrhunske profesionalne glasbenike, ki bodo v prihodnje bržkone vse bolj prihajali ali vsaj kandidirali na mednarodnih razpisih za delovna mesta iz tujine. Zadnji veliki orkester, ki je gostoval v Ljubljani, amsterdamski Kraljevi orkester Concertgebouw, ima v svojih vrstah glasbenike iz več kot dvajsetih držav. Ljubljana se odpira in ni nujno, da bo diplomantom akademije za glasbo kakšno delovno mesto samodejno zagotovljeno.
Kako in kaj se dogaja z mladimi slovenskimi glasbeniki v svetu, smo videli pred mesecem dni na recitalu flavtista Martina Beliča na Ljubljana Festivalu, kjer je nastopal kot drugi flavtist Münchenskih filharmonikov, na prvem koncertu pa je bil prvi hornist Berlinskih filharmonikov Andrej Žust. Slovenci imamo še svojega kontrabasista Iztoka Hrastnika pri Dunajskih filharmonikih ... Tako se bo dogajalo obratno. V vrhunskih orkestrih lahko igrajo samo najboljši glasbeniki z mednarodnimi
Pridejo in takoj odidejo
Še bolj se to kaže pri angažiranju dirigentov in umetniških vodij. Slovenska filharmonija je imela v zadnjem obdobju tri tujce kot umetniške vodje in šefe dirigente: Georgea Pehlivaniana, Emmanuela Villauma in zdaj Keri-Lynn Wilson. Vsi so imeli z nami bolj ali manj osebne načrte, povezave z glasbenimi prijatelji, z nami so se učili dirigirati, nabirali svoje izkušnje, inavgurirali soliste in nemalokrat aktualna dela svojih (tujih) skladateljskih kolegov, kar ni narobe, saj je nujno, da se slovensko občinstvo seznanja tudi z aktualno tujo skladateljsko ustvarjalnostjo in primerja z njo domačo, kot bomo slišali v novi sezoni zlasti štiri svetovne sodobne skladatelje, kot so Sofija Gubajdulina, Kaija Saariaho, John Corigliano in Tan Dun.
Težava nastane, ko nenadoma upade na minimum število domačih del oziroma izvedb slovenskih kompozicij in celo novitet. Mladi skladatelji se počutijo povsem odrezane od možnosti uveljavitve in ustvarjanja v sodelovanju s SF. Sodelovanje tujih dirigentov s slovensko glasbeno sceno je šibko, saj za to nimajo kaj dosti časa; pridejo, naštudirajo svoj program in takoj odidejo. Slovenska filharmonija je tako veliko časa brez občutka vodstva in umetniškega vodenja, brez dela z vrhunskimi umetniki, ko ni abonmajskih koncertov in odpadejo »snemalni program« in priložnostni koncerti, ko so, na dirigente, ki v sezoni na abonmajskih koncertih ne nastopajo.
Žal SF ni orkester, za katerega bi se vodilni svetovni dirigenti potegovali oziroma si želeli z njim nastopati. Orkestrov v svetu je več kot odličnih dirigentov. Če je kdo od »domačih« uspel na tujem, kot nazadnje Marko Letonja, nenadoma pri Slovenski filharmoniji ne nastopa več ... Koprodukcijski načrt s koncertom Schönbergovih dobrih sto let starih Gurrelieder je propadel. Slovenskih profesionalnih glasbenih moči, ki vendarle niso tako majhne, kot se kaže navzven in po rezultatih, organizatorji ne znajo povezati. Izjema je bila Mahlerjeva Osma na Kongresnem trgu.
Manj abonmajev,
Občinstvo v Cankarjevem domu se počasi, a vztrajno osipa, vodstvo SF pa ne ukrepa, niti tedaj ne, ko je očitno, da je na voljo še po nekaj sto prostih sedežev in bi jih z lahkoto zapolnili študenti in mladina. Naj jim dajo brezplačne vstopnice, ko pridejo k blagajni povpraševat po zaželenem koncertu, ali pa za minimalen denar, tako kot so stojišča v Dunajski državni operi po tri, štiri, stojišča v Musikvereinu pa po pet evrov! SF je precej zaspala in ne ve, kako ukrepati, ko voda že dere v poslopje ...
Bolj občutljivi
Tuji umetniški vodja se mora »adaptirati« na naše glasbene ustvarjalne in poustvarjalne razmere in svojo mednarodno aktivnost povezati z orkestrom, katerega umetniški vodja je, ne pa da prihaja v Ljubljano »začasno« v »službo«. To, da je nekdo v New Yorku ali Parizu, za Slovensko filharmonijo ni ekvivalent umetniške vrednosti, kaj šele napredovanja ali rasti.
Za slovensko glasbeno kulturo je pomembna umetniška rast samo Slovenske filharmonije kot take in z njo povezane izvirne slovenske skladateljske ustvarjalnosti, ki mora videti svoj kulturni pogoj, smisel in cilj. Letošnji jubileji Lojzeta Lebiča, Alda Kumarja in celo Milka Lazarja ob napovedani neznani noviteti Vitje Avsca so bolj obliž, medtem ko bo srčna rana krvavela še naprej!
Bomo izplavali iz krize?
Po opazni glasbeni in umetniški recesiji zadnjih let je že skrajni čas, da gremo vsi skupaj, z vse bolj številnim občinstvom, v nov zagon ali izplavamo iz krize. Ne bi rad hodil na koncerte, da se bom na koncu sezone spraševal, kaj sem pravzaprav zelo dobrega slišal. Kot v prejšnji sezoni, ko je bila nadvse zanimiva ena sama kompozicija, to je noviteta našega nadarjenega skladatelja Vita Žuraja. Žuraj je bil edini skladateljski zmagovalec koncertne sezone 2013/2014, a ima že nekaj let napisano kompozicijo, ki je zaradi velike zasedbe orkestra nihče noče izvesti.