Zbogom, Buena Vista Social Club

Fenomen renesanse kubanske glasbe, ki je že 16 let spet v središču zanimanja svetovnega glasbenega občinstva, se počasi končuje, vsaj s tistimi, ki so ga začeli. Tako se je na svojo zadnjo turnejo, ki so jo poimenovali Adios Tour, odpravila skupina Buena Vista Social Club s še zadnjimi preživelimi prvoborci. 

Večina najbolj markantnih glasbenikov, ki smo jih večinoma v Ljubljani že videli, je žal pokojnih. Tako z nami niso več Ibrahim Ferrer, Rubén González, Orlando »Cachaíto« López, Compay Segundo, Pío Leyva in Manuel »Puntillita« Licea. Od postave, ki je posnela izvirni album iz leta 1997, so sinoči v Ljubljani nastopili le še trenutni vodja projekta pozavnist Jesus »Aguaje« Ramos, kitarist in pevec Eliades Ochoa, izjemna pevka Omara Portuondo, trobentač Guajiro Mirabal in laudar Barbarito Torres. Zasedba je na svoji poslovilni turneji predstavila še zadnje ostanke s snemanj in nastopov različnih postav Buena Vista Social Club, ki so pred kratkim izšli na albumu Lost and Found.

Tu je treba poudariti, da so v Ljubljani nastopili glasbeniki iz tega projekta v številnih različnih postavah, v kakšnih treh, ki so imela v imenu Buena Vista Social Club. Pravzaprav smo v Ljubljani videli in slišali verjetno vse različice, tudi zasedbo Afro-Cubal All Stars Juana de Marcosa Gonzáleza, ki je nekoč igral na tres v znameniti zasedbi Sierra Maestra, ki je tudi že nastopila pri nas. Na istem odru Cankarjevega doma smo slišali tudi zasedbo Afrocubism, skupno zasedbo kubanskih glasbenikov, ki jih je vodil Eliades Ochoa, ter afriških, predvsem malijskih glasbenikov, ki jih je vodil korist Toumani Diabaté. To je bil tudi projekt, katerega slučajni stranski produkt je bil fenomen Buena Vista Social Club.

Zgodba o uspehu promocije stare kubanske glasbe se je namreč začela z neuspehom. Ameriški kitarist Ry Cooder, ki je že sicer imel izjemen posluh za univerzalnost glasbe, je prekršil bojkot, ki ga je njegova država uvedla proti Kubi, in se odpravil v Havano snemat glasbo z domačimi glasbenimi veterani in veterankami, med katerimi so nekateri bili že v svojih devetdesetih, ter glasbeniki iz Afrike, da bi (po)iskal skupne glasben korenine afro-kubanske glasbe. Afričani takrat niso dobili vizumov, Cooder pa je ostal v Havani in s pomočjo producenta Nicka Golda iz založbe World Circuit Records posnel album, ki je postal znan pod imenom Buena Vista Social Club, kot se je imenoval znameniti kubanski glasbeni klub iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Cooder je za to dejanje v domovini plačal kazen v višini 25.000 dolarjev.

Gotovo pa je bilo odločilno tudi to, da je Cooder k sodelovanju povabil svojega prijatelja, nemškega režiserja Wima Wendersa, ki je posnel zdaj že legendarni dokumentarni film Buena Vista Social Club. Z njim je dejansko usmeril svetovno pozornost na glasbeno ustvarjanje kubanskih veteranov in veterank. 

Že nekaj časa razprodana Gallusova dvorana ljubljanskega Cankarjevega doma je bila sinoči nabito polna z energijo, ki je odpihnila mrzel in deževen večer ter prinesla v dvorano toploto Karibov. Čeprav je zasedba Orquesta Buena Vista Social Club čedalje mlajša, je brez težav prenesla med ljubitelje kubanske glasbe vso strast, ki so jo podedovali od svojih glasbenih vzornikov. Vsekakor so bili najbolj dinamični deli koncerta, ko sta v ospredje stopila Eliades Ochoa in Omara Portuondo. Pevka je, še preden je pridrsala do sredine odra, na noge dvignila vse občinstvo in požela bučen aplavz. Pevka, ki je v 85. letu starosti, je z nekaj pesmimi, ki jih je odpela, postavila večeru piko na i.

Večina članov z začetka projekta Buena Vista Social Clubje žal že pokojnih in njegova prvotna glasbena energija je že nekoliko zbledela, zato je tudi prav, da je to njihovo slovo. Adios amigos!* (Zbogom, prijatelji!)