Tiskane izdaje
Posebno doživetje na Ljubljana Festivalu je bilo ponovno gostovanje Zbora Mihail Ivanovič Glinka Državne akademske kapele iz Sankt Peterburga s tremi koncerti v Ljubljani, na Ptuju in v Kranjski Gori.
Ljubitelji zborovskega petja so njihove pretekle koncerte vedno lepo sprejeli, tokrat pa so, vsaj na prvem koncertu v Ljubljani, svoj koncertni program še bolj aktualizirali in prvič zunaj Rusije izvedli celovečerni koncert Zvonjenje (1982), zborovsko simfonijo za soliste, pripovedovalca, tolkala in oboo Valerija Aleksandroviča Gavrilina (1939–1999).
Nagovor dirigenta Vladislava Černušenka in zahvala Festivalu Ljubljana za povabilo in topel sprejem prav te kompozicije na koncu koncerta daje misliti, kako težko se je uveljaviti zunaj svojega kulturnega okolja s čim za tuje občinstvo povsem novim in neznanim. A morajo festivali delovati ravno v tej smeri, sicer sodobne ustvarjalnosti ne bo in s tem ne izvirne ter nove kulture.
Zbor s sedanjim imenom Glinka je eden najstarejših na svetu. Njegove korenine segajo v leto 1479. To je bil Zbor diakonov, ki ga je ustanovil car Ivan Tretji. Ansambel je vse do 18. stoletja ostal v Moskvi, nato pa se je skupaj s Petrom Velikim preselil ob bregove reke Neve v Sankt Peterburg. Leta 1703 so ga preimenovali v dvorni zbor oziroma carsko kapelo in v Sankt Peterburgu domuje še danes.
Za njegov sloves v sodobnih časih sta poskrbela dirigenta Jevgenij Mravinski in Vladislav Černušenko – tako z deli iz ruske in svetovne zborovske zakladnice kot z repertoarjem ruskih sodobnih ustvarjalcev in tudi tistih, ki so jih v Rusiji že skoraj pozabili. Med njimi pa ni Valerija Aleksandroviča Gavrilina, ki bi letos dopolnil petinsedemdeset let, a je umrl že leta 1999 in velja za enega največjih ruskih skladateljev preteklih desetletij.
Černušenko je kajpada osebno poznal tako Mravinskega kot Gavrilina, pa dirigenta Jevgenija Svetlanova, ki je takrat s svojim moskovskim državnim ruskim simfoničnim orkestrom posnel ves ruski repertoar in je veljal, tako kot Mravinski v Leningradu, za svetovno dirigentsko zvezdo. Na desetine LP je tedaj izhajalo pri moskovski založbi Melodija in so bile na prodaj tudi pri nas. Mnoge niso bile nikoli ponatisnjene na zgoščenkah in veljajo za programsko in izvajalsko redkost!
Vladislav Černušenko velja za duhovno zelo bogatega, kulturno razgledanega in ponotranjenega človeka z velikim poznavanjem ruske kulture in tradicije, ceveda pozna vso zgodovino pravoslavja in ruske glasbe ... Njegove interpretacije Čajkovskega in Rahmaninova (dirigira ju že 32 let) so postale legendarne, kot smo izvedeli, pa bo oktobra na beograjskem Bemusu s svojim zborom počastil velikega srbskega skladatelja Stevana Stojanovića Mokranjca (1856–1914) ob njegovem jubileju; stoti obletnici smrti.
Zbor Glinka je v polni Slovenski filharmoniji izvedel okrog 85 minut dolgo Zvonjenje, zborovsko simfonijo – akcijo za soliste (iz zborovih pevcev), mešani zbor, pripovedovalca, oboo in tolkala. Kompozicija je nastala po skladateljevem prebiranju besedil Vasilija M. Šukšina. Ta nejasna oznaka za avtorja Valerija Aleksandroviča Gavrilina vsekakor ni zadostna, saj je več kot očitno, da kompozicija nima enotnega ali enega pisca besedil, ampak je večplastni kolaž, bolj lepljenka kot neka poetična zgodba in dramaturško skrbno izdelana celota. To ni Puškin! Černušenko sam pojasnjuje, da gre za kombinacijo ruske ljudske pesmi, ruske pravoslavne glasbe, besedil samega skladatelja ter pesnice, njegove spremljevalke Albine Šulgine (1937–2009).
Zvonjenje ni le folklora s svojimi ritmi in ritmičnimi obrazci, s ponavljanjem zlogov, besed, fraz v iskanju rime in ritma, niso le prizori s podeželja, ni naivna romantika, čeprav se v ljubezenskih parih morda to celo zdi ...
Zvonjenje je bolj kot ne skrita in v nekaterih segmentih razkrita groteska, ne sicer družbeno-kritična, ker je jezik bolj metaforičen in skriva tiho ost, ki pa ni nujno konkretno politična, ampak obča; občutenje stiske bivanja s poudarkom opevanja sreče! Ampak te sreče v resnici ni, sicer pripovedovalec ne bi mogel zavzdihniti: »O, Bog, zakaj mi ne odpustiš, zakaj me ne odrešiš?«
Dirigent Černušenko je izvedbo zasnoval kot režiser in scenograf, skorajda še kostumograf, če s tem pomislimo na dvignjene soliste za zborom, nenehno premikanje solistov v novih in novih trenutnih vsebinskih funkcijah (v skladu s petimi verzi), z izpostavljanjem moškega in ženskega zbora ali samo njihovega dela, z njihovim »valovanjem« ... Simfonija kot drama, zborovska kompozicija kot kantata, morda malo spominja na Svatbo Igorja Stravinskega, igranje oboe na solo oboo v Wagnerjevem Tannhäuserju, tolkala kot Diaes irae.
Vsi solisti iz zbora, kot so prihajali na spredino odra in se vračali nazaj, so bili odlični. Pravzaprav smo se z njihovimi nastopi prepričali, kako odličen zbor je Glinka. Morda ostajajo v občasnem besedilnem (repetitivnem) preobilju premalo razvidni najlepši in najglobji verzi kot poezija velikih dimenzij. Nekaj pa so jih s svojo milino vendarle poudarili solisti; kot hrepenenje, bolečino, čistost ljubezenskih pričakovanj ... Zvonjenje je močna kompozicija, ki pa bi jo neruski izvajalci težko izvedli v vsej avtentični podobi (glasovna zlitost, zrelost, barva, izraz, dinamika, voluminoznost, diferenciranost solov), zato smo ruskim glasbenikom za ta enkratni večer še posebej hvaležni.
Poleg zbora so nastopili trije tolkalci, člani Slovenske filharmonije (Franci Krevh, Barbara Kresnik in Matevž Bajde), oboist Jonathan Mauch in recitator Andrej Pavlov Arbenin.
Dočakali smo kar tri dodatke; Večerni zvon, Dvanajst razbojnikov in Barinjo. Ko slišič Večerni zvon, ti je takoj jasno, kaj je slovanska duša! Ni treba ne definicije ne opisovanja!
