Zgodba Čarlija Novaka na festivalu Godibodi

Zvečer bo znameniti baskitarist nastopil s Čarlijevimi angeli

Objavljeno
03. junij 2015 13.01
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura
Slovenija premore številne izvrstne glasbenike, med katerimi je tudi tihi baskitarist Čarli Karel Novak, ki je verjetno sodeloval pri snemanju največ albumov kot kateri koli Slovenec. Strasten diskofil in tolkalist Sergej Ranđelović Runjoe je odkril, da je Novak sodeloval na več kot 900 albumih. O tem raziskovanju dela zgodovine slovenske glasbe, je najprej pisal v svojem blogu. Nato pa s skupino glasbenikov vse to nadgradil in povabil Novaka, da bi v živo odigrali pesmi, ki jih je posnel. Tako bodo zvečer na oder ljubljanskega hostla Celica v okviru festivala Godibodi stopili Čarli Novak in Čarlijevi angeli.

Čarli Karel Novak, slovenski baskitarist, se je rodil leta 1949 v Ljubljani in je pri šestih letih igral na harmoniko. Meh je raztegnil tudi na snemanju pesmi Slovenskega naroda sin Tomaža Domiclja, kar ve malokdo. Igral je v številnih skupinah, najbolj njegova pa je bila skupina Gu Gu, ki je tudi bila daleč najbolj uspešna. Zelo rad pa je tudi igral z Ljubljana Jazz Selection ter skupinami Svetniki, Septima, Unioni, Generali, Srce, September, Plesnim orkestrom RTV Ljubljana in drugimi, ki so bile pomembni stebri slovenske popularne glasbe.

Vsejugoslovanski baskitarist

Svoje basovske linije pa je med drugim pustil na albumih tako različnih izvajalcev, kot so September (Zadnja avantura), Tihomir Pop Asanović (Pop), Time (Život u čizmama s visokom petom), Kornelije Kovač (Između svetlosti i tame), Zdenka Kovačićek (Zdenka Kovačićek), Dado Topić (Neosedlani), Ditka Haberl (Zaljubljena), Petar Ugrin (Samo muzika), Gabi Novak & Arsen Dedić (Gabi & Arsen), Oto Pestner (Pravi posao), Alenka Pintarič (Alenka Pintarič), Andrej Šifrer (Ideje izpod odeje), Zdravko Čolić (Ako priđeš bliže) in še bi lahko naštevali. Bil je tudi studijski glasbenik pri zagrebškem Jugotonu, med leti 1976 in 1986 je kot gostujoči glasbenik zmagal na 49 glasbenih festivalih. Od vseh svojih festivalskih izkušenj pa je najbolj ponosen na zmago na Slovenski popevki 2007 s pesmijo Naravne sile njegove žene Damjane Golavšek.

Gu Gu so bili pravi prototip pop skupine pri nas, ki je nanizala celo vrsto uspešnic, kot so Sam po parku, Želim si na Jamajko, Mi 'mamo se fajn, Ljubica moj'ga srca, Moja mala Lucija, Gu-Gu Play For You, Ljubil bi se, Mango banana, Gu-Gu gre v Hollywood, Dnevi, ki prihajajo in druge. Novak pravi, da so nastali slučajno. »Odločili smo se, da gremo igrati na morje in smo na trajektu do Dubrovnika, kjer smo bili samo trije, ker četrti, klaviaturist ni imel časa, vadili repertoar, da smo lahko igrali, ko smo prišli v Dubrovnik. Nato je prišel za nami še klaviaturist in pozneje še pevec Tomo Jurak. Dobro smo se ujeli in oblikovali skupino Gu Gu, ki je bila zelo uspešna in ki je nehala delovati, ko je bila na vrhuncu.«

Gu Gu so bili vzorčna pop skupina.

Baskitara namesto puške

Aktualna zgodba dveh generacijsko in inštrumentalno različnih glasbenikov se je začela pred štirimi desetletji v Ajdovščini, kjer so imeli v sedemdesetih letih najboljše rock skupine. Tam sta se prvič srečala uveljavljeni glasbenik v SMB uniformi na odru doma JLA in sedemletni Sergej, ki je z ušesi požiral glasbo z odra.

Sergej Ranđelović Runjoe je prek internetnega močvirja, kot mu sam pravi, strastno brskal in iskal podatke in posnetke, na katerih je sodeloval Čarli Novak. Potem pa je šel do njega, da je preveril pri izvajalcu, ali je res on na teh posnetkih. Veseli ga, da mu je to urejanje in preverjanje omogočeno dokler je glasbenik, ki ga raziskuje, še živ. Mnogi so namreč svoje zgodbe o uspehu odnesli v grob in počasi tonejo v pozabo, nekoliko ogorčen pravi Ranđelović.

Novak pa je povedal, da sta se pred leti z ženo Damjano Golavšek preselila iz Ljubljane na ajdovsko podeželje, vendar se glasbeno še ni upokojil. »Eni pravijo, da je bolje nehati na vrhuncu, kar je tudi najtežje. Če bi takrat nehal in se nekam zakopal, me gotovo ne bi več bilo. Kot izvajalec pa človek težko neha, ko je na vrhuncu, za skupino pa je to nekako bolj sprejemljivo,« pojasnjuje.

Zanimivo je to, da se Novaku ni zgodilo isto, ko se je številnim slovenskim in jugoslovanskim glasbenikom, ko jim je služenje vojaškega roka prekinilo glasbeno kariero, h kateri s nekateri potem niso več vrnili. Vojsko je služil leta 1974 v Ajdovščini v vojaški glasbeni skupini, kjer je igral bobne Pavle Ristić, Srečko Mihelčič na klaviature, vokalist pa je bil Zlatko Pejaković, kjer ga je tudi prvič slišal Ranđelović. V tej vojašnici je za glasbo skrbel Tomo Jankovič, ki je s svojo ekipo po celi Jugoslaviji iskal najboljše glasbenike in jih pripeljal v Ajdovščino. Ti so vojaški rok odslužili s svojimi inštrumenti, ne da bi se priučili uporabe kakšnega orožja. Glasbene skupine iz te vojašnice so vrste let zmagovale na armadnih tekmovanjih vojaških glasbenih skupin, ponosno pravi Novak. »Tako je tudi mene spravil v Ajdovščino, da bi tam igral baskitaro. V torek sem oblekel uniformo, v petek pa sem že igral na plesu v domu JLA. Tomo Jankovič je hotel imel najboljši vojaški bend v Jugoslaviji in ga je vedno tudi imel.«

Vztrajna skromnost

Basisti so nedvomno najpogosteje je spregledani glasbeniki v glasbenih skupinah, kar Novaka nikoli ni motilo. Nikoli ni imel ambicije, da bi bil opažen, »vendar pa me je marsikdo opazil ravno zato, ker sem stal ob strani pri miru, medtem ko so drugi glasbeniki noreli po odru,« se nasmehne.

Ranđelović se je odločili oživeti Čarlijevo zgodbo, potem ko je slišal album Alenke Pinterič iz leta 1980 in se čudil, kdo tam igra baskitaro. Odkril je Čarlija Novaka, katerega se je še spomnil iz domače Ajdovščine in ki zdaj živi v bližnjih Gabrjah. »Ko sem brskal po internetu nisem našel nič veliko o njemu. Potem sem pa še odkril album Gabi i Arsen, kjer je tudi sodeloval in to je bila potrditev, da se moram lotiti boj natančnega raziskovanja. Čarliju se zdi povsem normalno, da tako igra bas kitaro, vendar ima on unikaten poseben vibrirajoč stil« 

Igral je z zelo različnimi glasbeniki in bil član zelo različnih glasbenih skupin, od Septembra do Gu Gu. To svojo glasbeno prilagodljivost pojasnjuje z besedami, »da to ne bi bilo mogoče, če ne bi tega počel brez predsodkov. Glasba je samo dobra ali pa slaba. Če bi menil drugače, ne bi doživel pokojnine z baskitaro brez enega dneva, da bi bil kjerkoli zaposlen, in ne imel bogatega in dinamičnega življenja. Zato od tega še vedno zadovoljivo živim. Če nisi širok, če nisi spoštljiv od glasbe in če tega ne delaš rad, ne boš nikoli preživel od glasbe.«

Čarli Karel Novak in Sergej Ranđelović Runjoe
Foto Jože Suhadolnik

Medgeneracijsko sodelovanje

Novak je bil takoj za sodelovanje, pravi Ranđelovič. »Mi smo precej bolj dvomili, če bo on za. Že nekaj časa se nas je nekaj glasbenikov pogovarjalo, da bi naredili glasbeno skupino, ki bi igrala priredbe slovenskih popevk, vendar je takih zasedb že res veliko. Ko sem to pripravljal, pa me je Janez Dovč, eden od kreativnih pogonov festivala Godibodi, vprašal, zakaj ne bi naredil koncerta s Čarlijem in sem združil to dvoje. Tako je nastal koncept koncerta Čarli Novak in Čarlijevi angeli, kjer bomo nastopili Karel Čarli Novak (bas kitara), Miha Meglič (kitara), Andraž Mazi (kitara, pedal steel), Miro Božič (ustna harmonika) in jaz.«

Zelo zahtevno je bilo narediti izbor pesni, ki jih je Čarli Novak posnel tako, pojasnjuje Ranđelović, gotovo pa bodo Slovenske popevke s takim inštrumentarijem in prearanžirane bodo zazvenele zelo drugače.

Novak pa pravi, da je vesel priložnosti, da igra z mlajšimi glasbeniki. »Sicer baskitare nisem obesil na klin, saj še vedno igram s skupino Šok in sem tehnična podpora moji ženi na njenih nastopih. Priprava večera za Godibodi je pa bil poseben izziv, ki me je precej poživil, saj so to izvrstni glasbeniki, pa še Runjoe je izvrsten tolkalist, tako da mi ni treba razmišljati ali se bova ujela na dobo ali ne. Nisem imel nobenih pomislekov pred takim sodelovanjem.«