Tiskane izdaje
Glasbeni poznavalci ob imenu skupine Sonic Youth zastrižejo z ušesi. Povsem upravičeno, kajti to je skupina, ki je glasbeni hrup dokončno definirala in ga postavila v relativno sprejemljiv kontekst popularne glasbe. To je bilo pred več kot tremi desetletji. Zasedba je delovala 20 let, sedaj pa ima njen član Thurston Moore, ki je s svojo Fender Jazzmaster kitaro redefiniral rock, svojo zasedbo, v kateri so še kitarist James Sedwards, baskitaristka Debbie Googe in bobnar Steve Shelley, ki je z njim sodeloval že pri Sonic Youth.
Soničnost Thurstonove kitare, ki je že skoraj popolnoma razpadla in ima od šestih gumbov samo še enega, ki dela in to je gumb za glasnost, je ostala skorajda nedotaknjena, ne vem pa sicer, kako je z njegovim sluhom.
Zasedba pod Moorovim vodstvom gradi plasti zvoka in hrupa na večinoma drvečo ritmično podlago, tako da bi se dalo njihov živ nastop enačiti s kakšnim tornadom, potresom in cunamijem hkrati. Zasedba skorajda ne igra več rocka, temveč precej bolj avantgardno glasbo, ki bi znala biti bliže ljubiteljem klasične avantgardne glasbe, vendar pa je pulzirajoči ritem bobnarja tisto, kar te zvoke dela še najbolj rockovske.
Thuston Moore ne priznava ne akordov, ne rifov, ne solo vložkov, ne konvencionalne vloge in oblike rock koncerta. Tisto, čemur smo bili sinoči priča, je daleč od običajnih predstav tako o glasbi, kot to rocku in njegovi vlogi v sodobni umetnosti.
Nova glasba Thurstona Moora na njegovem četrtem samostojnem albumu The Best Day in prvem, ki ga je posnela ta zasedba, je tako klasična avantgardna glasba, hrupni post rock, kakor tudi avantgarden jazz in hkrati nič kaj od tega. Neulovljivost pa je Mooru všeč, kajti tako samosvoj glasbenik in posebnen kitarist ima na svetovnem glasbenem panteonu posebno mesto.
