Zlatan Čordić - Zlatko - Desetletje zlatega optimizma

Zvečer bo v Kinu Šiška proslavil okroglo obletnico izida prvenca.

Objavljeno
22. december 2017 11.30
Zlatko Ćordić,raper,Ljubljana Slovenija 18.12.2017 [Portret ]
Zlatko, nekoč princ Fužinc, zdaj eden od svetih treh kraljev slovenskega rapa, je 11. septembra 2007 izdal album Svet je lep in ga promoviral z gverilsko grafitarsko akcijo po ­ljubljanskih pločnikih. Deset let pozneje je trmasti in optimistični glasbenik postal eden najbolj priljubljenih domačih hiphoperjev. Obletnico ­izida prvenca bo praznoval zvečer v ljubljanskem Kinu Šiška.

Ko sva imela intervju pred desetimi leti, ste ravno izdali prvenec, vendar ste še prodajali ure. Kdaj ste se posvetili samo glasbi?

Od začetka sem se povsem posvetil glasbi, vendar je bilo na začetku zelo težko, ker sem v vse vlagal sam. Leta 2007 sem izdal prvenec Svet je lep, pet let prej pa sem vedel, da se bom ukvarjal s tem. Do pred tremi leti in pol sem vedel, da zame ni več druge poti. Takrat sem prvič dobil možnost za ureditev statusa samostojnega kulturnega delavca. Bilo je precej negotovo, takrat sem imel enega otroka in drugega na poti, vendar sem se odločil, da bom delal le tisto, kar me veseli.

Si pa želim, da bi v mestu imel kotiček, kjer bi lahko menjaval pasove na urah in baterije, bil v stiku z ljudmi, in da bi tam lahko tudi ustvarjal.

Prvenec ste naslovili Svet je lep. Je vaš svet še vedno lep?

Prvenec je bil fantastičen Svet je lep, to bi moral dati v narekovaje, da bi ljudje lažje razumeli, da nisem tako neumen, kakor izgledam – ljudje smo umazani. Torej – Svet je lep, samo ljudje smo umazani. Če pogledamo naravo, nam daje več, kot nam vzame. Mi v razviti družbi smo nehvaležni in nismo zadovoljni z vsemi dobrinami, ki jih imamo. Jaz lahko recimo perem svoj avto s čisto pitno vodo, nekdo, ki niti ni tako daleč od mene, pa si ne more privoščiti niti tega, da bi jo pil. Še vedno sem prepričan, da je Zemlja čudovita in da je dovolj vode za vse, vsega za vse. Samo ljudje smo, na žalost, tako 'žleht' in nepošteni, da si tega ne znamo ­pravično ­razdeliti.

Marsikateremu slovenskemu raperju greste zelo na živce s svojim optimizmom. Očitno ni nujno, da je raper črnogled?

(Smeh.) A si predstavljate, da bi iz situacije, ki bi se mi zdela slaba, izšel črnogled. To se gotovo ne bi dobro končalo. Pri ljudeh mi gre na živce, tudi pri določenih kulturnikih, filmarjih, glasbenikih, upornikih in študentih, da nasprotujejo sistemu, ki jih živi, po drugi strani pa ga dodobra izkoriščajo. Te dvoličnosti pri meni nikoli ni bilo. Vedno pa sem si prizadeval za to, da bi povedal na glas tisto, kar se mi zdi narobe. Ne govorim o tem, da je celoten sistem narobe. Ni kriv sistem, veliko so krivi posamezniki, ki ga zlorabljajo. To, da sem optimist, je svetla točka na moji poti. Če ne bi bil optimist, verjetno danes ne bi sedela tukaj in se pogovarjala o mojem glasbenem delovanju. Lahko najdemo tisoč izgovorov, zakaj zjutraj ne vstanemo iz postelje in nekaj ­naredimo.

Prvenec ste tudi izvirno promovirali: ljubljanske pločnike ste posprejali s sloganom Svet je lep. Zakaj ste se tega tako lotili?

Ker drugače nisem znal. (Smeh.) Takrat okoli mene ni bilo deset ljudi, da bi mi pomagali, da bi pazili, ali bo prišla policija. Ko je treba ustvariti, si običajno sam, še posebej, če drugi nimajo interesa. Če imajo interes, še kaj naredijo zate. Danes redko najdeš človeka, ki brez interesa pomaga sočloveku. Kot otrok Novih Fužin, staršev iz delavskega razreda, niti nisem imel priložnosti, da bi se s kom posvetoval, kako te stvari potekajo. Tudi z mediji nisem imel izkušenj.

Če me vržete na nogometno igrišče, bom vedel, kaj početi. Če me vržete v bazen, bom vedel, kaj početi. Tako sem se vrgel v neko novo okolje, kjer mi ni bilo čisto nič jasno. In sem se sproti učil. Vedel sem, da moram nekaj narediti, in zgrafitirati ljubljanske pločnike se mi je zdela dobra možnost promocije. Mogoče je to bila tudi mladostna izvirnost.

Hip hop je nekako naravno ­povezan z grafitarstvom.

Res je. Tega nisem počel na novih fasadah, ker tega ne podpiram, temveč na asfaltu, in sčasoma je vse izginilo. Sicer pa rad vidim hiphopovske grafite na fasadah, ki bi jih morali prenoviti.

Pogosto sodelujete v dobrodelnih akcijah. Ali umetniki čutite potrebo, da bi popravili tisto, česar ne znajo politiki?

Najtežje je biti dober do drugih, čeprav se to ponavadi vedno povrne. Tega ne delam zato, da bi zdaj v medijih govoril o tem. Bil sem na številnih tovrstnih prireditvah, in če bi vsi, ki so me prosili za sodelovanje na tovrstnih dogodkih, bili vsaj toliko pošteni in kupili mojo ploščo ob izidu, bi recimo prodal sto albumov več.

Ne morem reči, da so vsi politiki isti, lahko pa rečem, da so vsi odgovorni. Ko sem bil ob neki priložnosti na razpravi v parlamentu, sem videl lisičko, ki mi je razlagala, da ona je za tovrstno spremembo, ampak da se mora zaradi celovitosti skupine vzdržati glasovanja. Pa sem jo vprašal o moralni odgovornosti politika, da glasuje po lastni vesti. Tam sem videl, da tudi tisti, ki ti zbujajo upe na pozitivne spremembe, hitro pogrnejo na testu.

Poleti ste bili na turneji Trije kralji, na kateri ste nastopali s Klemnom Klemnom in ­Recyclemanom.

Izdal sem album Žive naj vsi narodi in imel promocijo na ­gradu Fužine. Tam je bilo odlično vzdušje in ­zaželel sem si nastopiti še na kakšnem gradu. Zdelo se mi je ­primerno, da bi nas šlo več, ­predlagal sem jima in bila sta za. Tako smo šli na turnejo po slovenskih gradovih. Lahko rečem, da je bila tako uspešna, da nam ni bilo treba ­čakati, da nas nekdo pokliče in nam to omogoči, ampak smo to sami organizirali.

Nastopili smo na nekaj gradovih in vse skupaj je dobro izpadlo, mi trije pa smo se prvič tako povezali. Zato bomo tudi skupaj nastopili v Ljubljani na Trgu francoske revolucije 31. decembra.

Kaj ste pripravili za koncert v Kinu Šiška?

Ko sem bil leta 2012 na podelitvi viktorjev v Cankarjevem domu, smo uprizorili eno dobro zgodbo. Sem mislil nekaj takega ­narediti tudi za Kino Šiška, pa sem si dejal, da je to Klemen Klemen že ­naredil, in to zelo dobro. Zato sem se odločil narediti nekaj ­drugačnega, česar hip hop še ni naredil na glasbeni ravni, na resni ­glasbeni ravni.

Še vedno se mi zdi hecno, ko me popredalčkajo v zabavni program, čeprav že leta nisem več fužinski dvorni norček. Čas je že, da ljudje to sprejmejo.